Page 16 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 16
RAZPRAVE, [TUDIJE
cije že v Kopru, saj naj mu Bog v tistih letih še ne bi razkril luči vere
in naj bi bile »njegove oči duše še slepe«.10
Že od začetka tridesetih let je bila beneška nunciatura seznanjena
z navzočnostjo simpatizerjev reformacije v koprski škofiji (zdravniki,
odvetniki, učitelji, verniki).V sosednjem Trstu, na habsburškem ob
močju, je škof Bonomo z veseljem vabil z sebi pridigarje, osumljene
krivoverstva: Giulio da Milano je bil na primer povabljen za advent
1540. V istem obdobju je ostareli prelat bral in svetoval branje ne le
Erazma, temveč tudi Calvinove Institutio christianae religionis.11 Vergerij
je bil v stiku tako z Bonomom kot z osebami, ki se jih je držal sloves
luteranstva, zlasti z zdravnikom in humanistom Giovannijem Bat
tistom Goinejem, čeprav so se njihovi pogledi razlikovali. V nekem
pismu, ki ga lahko datiramo v začetno obdobje njegovega bivanja v
Kopru, ga je namreč Goineo obtožil, da še vedno podpira papeški
primat.12 Vergerij je v lastno škofijo prenesel predvsem zamisli, ki so
krožile v krajih, ki jih je obiskal med svojim potovanjem po Italiji, in
sicer ideje cenjenih prelatov, kot sta bila Pole in Morone, ali po
duhovljenih žensk, kakršna je bila Vittoria Colonna. Tudi dela, ki jih
je razširil, razkrivajo takšno stališče: poleg Svetega pisma v ljudskem
jeziku tudi Sommario della sacra scrittura, Medicina dell’anima in po letu
1543 zlasti Beneficio di Cristo.
V odnosu do redovnikov in posvetne duhovščine lastne škofije je
bila Vergerijeva avtoriteta omajana zaradi novic o njegovem sporu s
papeško kurijo glede Elijeve pokojnine. Po drugi strani pa se škof ni
zadrževal pri grajanju rodbine Farnese. Že zdavnaj je bilo znano, da
je bil navajen govoriti skrajno odkritosrčno. Že leta 1538 je nuncij v
Benetkah zapisal, da »le Bog ve, kako slabo govori o vseh«.13 Prvi, ki
10 Pier Paolo Vergerio, Dodici trattatelli … fatti poco avanti il suo partire d’Italia, [Basilea,
Giacomo Parco], 1550, »Vergerio a’ fratelli d’Italia«; cfr. Jacobson Schutte, Pier
Paolo Vergerio e la riforma a Venezia, nav. delo, str. 393–394.
11 Silvano Cavazza, Bonomo, Vergerij, Trubar, v: »Stati inu obstati«, 5-6 (2007), str.
62–81.
12 Silvano Cavazza, Umanesimo e Riforma in Istria: Giovanni Battista Goineo e i gruppi
eterodossi di Pirano, Vittore Branca, Sante Graciotti (ur.), L’umanesimo in Istria, Fi-
renze, Olschki, 1983, str. 91–117.
13 Girolamo Varallo Antoniju Eliji, Benetke, 28. junij 1538, v: Franco Gaeta (ur.),
Nunziature di Venezia, II. (9. januar 1536–9. junij 1542), Roma, Istituto storico
14
cije že v Kopru, saj naj mu Bog v tistih letih še ne bi razkril luči vere
in naj bi bile »njegove oči duše še slepe«.10
Že od začetka tridesetih let je bila beneška nunciatura seznanjena
z navzočnostjo simpatizerjev reformacije v koprski škofiji (zdravniki,
odvetniki, učitelji, verniki).V sosednjem Trstu, na habsburškem ob
močju, je škof Bonomo z veseljem vabil z sebi pridigarje, osumljene
krivoverstva: Giulio da Milano je bil na primer povabljen za advent
1540. V istem obdobju je ostareli prelat bral in svetoval branje ne le
Erazma, temveč tudi Calvinove Institutio christianae religionis.11 Vergerij
je bil v stiku tako z Bonomom kot z osebami, ki se jih je držal sloves
luteranstva, zlasti z zdravnikom in humanistom Giovannijem Bat
tistom Goinejem, čeprav so se njihovi pogledi razlikovali. V nekem
pismu, ki ga lahko datiramo v začetno obdobje njegovega bivanja v
Kopru, ga je namreč Goineo obtožil, da še vedno podpira papeški
primat.12 Vergerij je v lastno škofijo prenesel predvsem zamisli, ki so
krožile v krajih, ki jih je obiskal med svojim potovanjem po Italiji, in
sicer ideje cenjenih prelatov, kot sta bila Pole in Morone, ali po
duhovljenih žensk, kakršna je bila Vittoria Colonna. Tudi dela, ki jih
je razširil, razkrivajo takšno stališče: poleg Svetega pisma v ljudskem
jeziku tudi Sommario della sacra scrittura, Medicina dell’anima in po letu
1543 zlasti Beneficio di Cristo.
V odnosu do redovnikov in posvetne duhovščine lastne škofije je
bila Vergerijeva avtoriteta omajana zaradi novic o njegovem sporu s
papeško kurijo glede Elijeve pokojnine. Po drugi strani pa se škof ni
zadrževal pri grajanju rodbine Farnese. Že zdavnaj je bilo znano, da
je bil navajen govoriti skrajno odkritosrčno. Že leta 1538 je nuncij v
Benetkah zapisal, da »le Bog ve, kako slabo govori o vseh«.13 Prvi, ki
10 Pier Paolo Vergerio, Dodici trattatelli … fatti poco avanti il suo partire d’Italia, [Basilea,
Giacomo Parco], 1550, »Vergerio a’ fratelli d’Italia«; cfr. Jacobson Schutte, Pier
Paolo Vergerio e la riforma a Venezia, nav. delo, str. 393–394.
11 Silvano Cavazza, Bonomo, Vergerij, Trubar, v: »Stati inu obstati«, 5-6 (2007), str.
62–81.
12 Silvano Cavazza, Umanesimo e Riforma in Istria: Giovanni Battista Goineo e i gruppi
eterodossi di Pirano, Vittore Branca, Sante Graciotti (ur.), L’umanesimo in Istria, Fi-
renze, Olschki, 1983, str. 91–117.
13 Girolamo Varallo Antoniju Eliji, Benetke, 28. junij 1538, v: Franco Gaeta (ur.),
Nunziature di Venezia, II. (9. januar 1536–9. junij 1542), Roma, Istituto storico
14
