Page 15 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 15
SILVANO CAVAZZA
jal vtis, kot da je prestopil s habsburške na francosko stran. Izrekel se
je namreč proti verskim stališčem, ki jih je zagovarjal Karel V. v letih
1540 in 1541 v Wormsu in Regensburgu, ter nadaljeval z zagovarja-
njem širšega načrta, povezanega s koncilom. V Wormsu, kjer se je
novembra 1540 pojavil kot zastopnik Franca I., se je Vergerij srečal z
nekaterimi protestantskimi teologi (Melanchthon, Butzer, Sturm) in
tako zbudil sume med papeškimi odposlanci. Zagovarjal je enotnost
Cerkve, a obenem menil, da bi bila tudi Confessio Augustana dober
začetek pri doseganju sprave. Marca 1541 se je vrnil v Koper.
V štirih letih, ki jih je stanovitno preživel v škofiji, je Vergerij po-
skušal udejanjiti reformo verskega življenja in navad duhovščine, ki
se je zlasti na začetku navdihovala zlasti pri besedilu Consilium de
emendanda ecclesia iz leta 1537; tega je Vergerij zelo upošteval tudi
pozneje, ko je zapustil Italijo. Z različnih vidikov so njegovo dejavnost
primerjali s tisto, ki jo je v Veroni udejanjal Gian Matteo Giberti.7
Vergerij je gotovo že prišel v stik z besedili nemških reformatorjev.
Morda je v Mantovi spoznal zamisli Juana de Valdésa, ki je bil takrat
dopisnik kardinala Gonzage. Kljub temu pa je pri opravljanju škofo-
vske službe najbrž sledil v prvi vrsti naukom Erazma Rotterdamskega.
»Erazem je učitelj mnogih in našemu času pomeni vir,« je zapisal v
enem od prvih spisov, ki jih je sestavil v izgnanstvu.8 Kakor Erazem
je tudi Vergerij nasprotoval pobožnim praksam, ki so imele zgolj
zunanji značaj, kultu podob, vraževerju, povezanem s čaščenjem sve-
tnikov, prevzel pa je v prvi vrsti tudi prepričanje, da je krščanstvo
»doktrina, ki ima zelo malo temeljev, lepa, intimna doktrina, polna
nežnosti«.9 Vergerij je vedno trdil, da se ni pridružil idejam reforma-
7 Jacobson Schutte, Pier Paolo Vergerio e la riforma a Venezia, nav. delo, str. 197,
279–280; cfr. Adriano Prosperi, Tra evangelismo e Controriforma: G. M. Giberti
(1495–1543), Roma, Edizioni di Storia e Letteratura, 1969.
8 Pier Paolo Vergerio, Il catalogo de’ libri (1549), Ugo Rozzo (ur.), Trieste, Deputazi-
one di Storia Patria per la Venezia Giulia, 2010, str. 290: »Erasmo è il maestro de
molti, e come un fonte assai grande ne’ tempi nostri.«
9 Prav tam, str. 291: »Erasmo ha scritto che havendo Giesù Christo insegnato una
dottrina bella, dottrina interna e piena di dolcezza, li pontifici romani la hanno
tutta guasta, imbrattata e vituperata, e vi hanno aggionte innumerabili obligati-
oni e precetti, tanto che i poveri Christiani sono più intricati e tirannizati, che
non erano i Giudei.«
13
jal vtis, kot da je prestopil s habsburške na francosko stran. Izrekel se
je namreč proti verskim stališčem, ki jih je zagovarjal Karel V. v letih
1540 in 1541 v Wormsu in Regensburgu, ter nadaljeval z zagovarja-
njem širšega načrta, povezanega s koncilom. V Wormsu, kjer se je
novembra 1540 pojavil kot zastopnik Franca I., se je Vergerij srečal z
nekaterimi protestantskimi teologi (Melanchthon, Butzer, Sturm) in
tako zbudil sume med papeškimi odposlanci. Zagovarjal je enotnost
Cerkve, a obenem menil, da bi bila tudi Confessio Augustana dober
začetek pri doseganju sprave. Marca 1541 se je vrnil v Koper.
V štirih letih, ki jih je stanovitno preživel v škofiji, je Vergerij po-
skušal udejanjiti reformo verskega življenja in navad duhovščine, ki
se je zlasti na začetku navdihovala zlasti pri besedilu Consilium de
emendanda ecclesia iz leta 1537; tega je Vergerij zelo upošteval tudi
pozneje, ko je zapustil Italijo. Z različnih vidikov so njegovo dejavnost
primerjali s tisto, ki jo je v Veroni udejanjal Gian Matteo Giberti.7
Vergerij je gotovo že prišel v stik z besedili nemških reformatorjev.
Morda je v Mantovi spoznal zamisli Juana de Valdésa, ki je bil takrat
dopisnik kardinala Gonzage. Kljub temu pa je pri opravljanju škofo-
vske službe najbrž sledil v prvi vrsti naukom Erazma Rotterdamskega.
»Erazem je učitelj mnogih in našemu času pomeni vir,« je zapisal v
enem od prvih spisov, ki jih je sestavil v izgnanstvu.8 Kakor Erazem
je tudi Vergerij nasprotoval pobožnim praksam, ki so imele zgolj
zunanji značaj, kultu podob, vraževerju, povezanem s čaščenjem sve-
tnikov, prevzel pa je v prvi vrsti tudi prepričanje, da je krščanstvo
»doktrina, ki ima zelo malo temeljev, lepa, intimna doktrina, polna
nežnosti«.9 Vergerij je vedno trdil, da se ni pridružil idejam reforma-
7 Jacobson Schutte, Pier Paolo Vergerio e la riforma a Venezia, nav. delo, str. 197,
279–280; cfr. Adriano Prosperi, Tra evangelismo e Controriforma: G. M. Giberti
(1495–1543), Roma, Edizioni di Storia e Letteratura, 1969.
8 Pier Paolo Vergerio, Il catalogo de’ libri (1549), Ugo Rozzo (ur.), Trieste, Deputazi-
one di Storia Patria per la Venezia Giulia, 2010, str. 290: »Erasmo è il maestro de
molti, e come un fonte assai grande ne’ tempi nostri.«
9 Prav tam, str. 291: »Erasmo ha scritto che havendo Giesù Christo insegnato una
dottrina bella, dottrina interna e piena di dolcezza, li pontifici romani la hanno
tutta guasta, imbrattata e vituperata, e vi hanno aggionte innumerabili obligati-
oni e precetti, tanto che i poveri Christiani sono più intricati e tirannizati, che
non erano i Giudei.«
13
