Page 14 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 14
RAZPRAVE, [TUDIJE
potovanju. Z Dunaja se je namreč Vergerij odpravil na pot in obiskal
dvore na jugu in zahodu Nemčije ter se čez Berlin, Wittenberg, Dres-
den in Prago vrnil v avstrijsko prestolnico; 6. novembra je v Wittenber-
gu imel razgovor z Luthrom.
Med bivanjem v Nemčiji se je Vergerij začel ukvarjati z reformo
Cerkve. V tistih letih gotovo ni bil naklonjen protestantizmu: napi-
sal je, da je Luther moral imeti »v sebi nekega hudiča«, in bil
zaskrbljen zaradi širjenja reformacije v Istri.6 Razmišljal je o eku-
menskem koncilu, a je velik pomen pripisoval tudi politični avtori-
teti in pri tem pokazal, da se strinja s stališči Ferdinanda I. Omenje-
nega Rim ni mogel odobravati, zato je Pavel III. oktobra 1536 ime-
noval novega nuncija, zadolženega za Cesarstvo, in sicer Giovannija
Moroneja. Po drugi strani pa je avstrijski vladar aprila nagradil
Vergerija tako, da ga je predlagal za škofa modruške škofije na Hr-
vaškem: obsežne, a puste škofije na meji s turškim ozemljem. Kopr-
čan, ki še vedno ni bil posvečen, je v resnici na habsburškem obmo-
čju hrepenel po tržaški škofiji, ki jo je zasedal ostareli in vplivni
cesarski minister Peter Bonomo (1458‒1546). Septembra 1536 se
mu je kljub vsemu posrečilo zamenjati modruško škofijo s koprsko.
Škofija je imela 20.000 prebivalcev in je bila zelo revna, saj je zago-
tavljala le 200 dukatov letnih prihodkov. Poleg tega ga je bremenila
pokojnina v višini 50 dukatov v dobro rojaku Antoniju Eliji, ki je
imel zaščito Avrelija Vergerija in je pozneje prešel v službo rodbine
Farnese. Glede plačevanja pokojnine je novi škof prišel takoj v
navzkrižje s papeško kurijo.
V naslednjih petih letih se je Vergerij le občasno zadrževal v Kopru,
saj je raje potoval po Italiji in iskal zaščito osebnosti, kakršni so bile
kardinal Pietro Bembo, Gasparo Contarini in Reginal Pole. Obiskoval
je pesnico Vittorio Colonno in v Mantovi večkrat tudi kardinala Er-
coleja Gonzago, ki je bil v sporu s papežem zaradi svojih stališč,
naklonjenih cesarju. Jeseni 1539 je v Rimu vstopil v spremstvo Ippo-
lita d’Este, ki je bil nedavno imenovan za kardinala. Z njim se je
naslednje leto Vergerij odpravil v Pariz. S političnega vidika je ustvar-
6 Prim. Franco Buzzi, Pier Paolo Vergerio incontra Lutero a Wittenberg, v: Ugo Rozzo
(ur.), Pier Paolo Vergerio il Giovane, un polemista attraverso l’Europa del Cinquecento.
Convegno internazionale di studi, Udine, Forum, 2000, str. 3–32.
12
potovanju. Z Dunaja se je namreč Vergerij odpravil na pot in obiskal
dvore na jugu in zahodu Nemčije ter se čez Berlin, Wittenberg, Dres-
den in Prago vrnil v avstrijsko prestolnico; 6. novembra je v Wittenber-
gu imel razgovor z Luthrom.
Med bivanjem v Nemčiji se je Vergerij začel ukvarjati z reformo
Cerkve. V tistih letih gotovo ni bil naklonjen protestantizmu: napi-
sal je, da je Luther moral imeti »v sebi nekega hudiča«, in bil
zaskrbljen zaradi širjenja reformacije v Istri.6 Razmišljal je o eku-
menskem koncilu, a je velik pomen pripisoval tudi politični avtori-
teti in pri tem pokazal, da se strinja s stališči Ferdinanda I. Omenje-
nega Rim ni mogel odobravati, zato je Pavel III. oktobra 1536 ime-
noval novega nuncija, zadolženega za Cesarstvo, in sicer Giovannija
Moroneja. Po drugi strani pa je avstrijski vladar aprila nagradil
Vergerija tako, da ga je predlagal za škofa modruške škofije na Hr-
vaškem: obsežne, a puste škofije na meji s turškim ozemljem. Kopr-
čan, ki še vedno ni bil posvečen, je v resnici na habsburškem obmo-
čju hrepenel po tržaški škofiji, ki jo je zasedal ostareli in vplivni
cesarski minister Peter Bonomo (1458‒1546). Septembra 1536 se
mu je kljub vsemu posrečilo zamenjati modruško škofijo s koprsko.
Škofija je imela 20.000 prebivalcev in je bila zelo revna, saj je zago-
tavljala le 200 dukatov letnih prihodkov. Poleg tega ga je bremenila
pokojnina v višini 50 dukatov v dobro rojaku Antoniju Eliji, ki je
imel zaščito Avrelija Vergerija in je pozneje prešel v službo rodbine
Farnese. Glede plačevanja pokojnine je novi škof prišel takoj v
navzkrižje s papeško kurijo.
V naslednjih petih letih se je Vergerij le občasno zadrževal v Kopru,
saj je raje potoval po Italiji in iskal zaščito osebnosti, kakršni so bile
kardinal Pietro Bembo, Gasparo Contarini in Reginal Pole. Obiskoval
je pesnico Vittorio Colonno in v Mantovi večkrat tudi kardinala Er-
coleja Gonzago, ki je bil v sporu s papežem zaradi svojih stališč,
naklonjenih cesarju. Jeseni 1539 je v Rimu vstopil v spremstvo Ippo-
lita d’Este, ki je bil nedavno imenovan za kardinala. Z njim se je
naslednje leto Vergerij odpravil v Pariz. S političnega vidika je ustvar-
6 Prim. Franco Buzzi, Pier Paolo Vergerio incontra Lutero a Wittenberg, v: Ugo Rozzo
(ur.), Pier Paolo Vergerio il Giovane, un polemista attraverso l’Europa del Cinquecento.
Convegno internazionale di studi, Udine, Forum, 2000, str. 3–32.
12
