Page 13 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 13
SILVANO CAVAZZA
za zelo raznoliko in nee nako produkcijo, ki je deloma izšla anonimno
ali pod psevdonimom in je še vedno, zlasti glede latinskega dela, sla-
bo definirana: razpravice, govori, dialogi, katekizmi, nabožni spisi,
pisma, filipike, komentirane izdaje papeški dokumentov, pa tudi
ponaredbe, parodije in satirične pripovedi. Nad omenjeno frenetično
publicistično dejavnostjo, ki se je začela poleti leta 1549, je vedno
lebdela obtožba lahkotnosti. Prvi jo je izrekel Caelius Secundus Curio,
in sicer avgusta leta 1550, komaj leto po tem, ko so omenjena dela
začela krožiti. Njegova sodba je jasna: »Vergerijevi spisi niso slabi,
temveč površni.«4
2
Vergerij se je rodil kot beneški podanik v Kopru leta 1498.5 Njego-
va družina je pripadala tamkajšnjemu plemstvu in je med svoje pred-
nike prištevala še enega Petra Pavla (1370–1444), humanista evrop-
skega slovesa. Spomladi leta 1522 je Vergerij diplomiral iz civilnega
prava v Padovi in do leta 1530 je opravljal odvetniško dejavnost. Po-
ročil se je leta 1526, a je prej kot v enem letu postal vdovec. Na njego-
vo poklicno pot je odločilno vplival položaj, ki ga je v Rimu dosegel
njegov starejši brat Avrelij, član pisarne papeža Klemena VII. Avrelij
je dosegel imenovanje njunega brata Ivana za puljskega škofa in vstop
Petra Pavla v papeško kurijo, in sicer tako, da se mu je pridružil pri
opravljanju opravil. Ko je brat preminil, ga je Vergerij nasledil in bil
takoj zadolžen za diplomatska odposlanstva: najprej je oktobra 1532
odšel v Benetke, pozneje pa na Dunaj in v Prago kot nuncij na dvoru
Ferdinanda I. (od marca 1533 do januarja 1535). Po izvolitvi papeža
Pavla III. je bila njegova zadolžitev potrjena z obširnejšim mandatom:
pripravljati je moral sklic ekumenskega koncila, za katerega si je od-
ločno prizadeval novi papež. Druga nunciatura je trajala od marca
1535 do septembra 1536. Prvo leto je bilo v celoti posvečeno dolgemu
4 Caelius Secondus Curio Abrahamu Musculusu, Basel, 1. avgust 1550, v: »Musaeum
Helveticum«, 28 (1753), str. 561: »Non sunt Vergerii scripta mala, sed levia.«
5 Temeljna monografija o Vergeriju, in sicer do leta 1549: Anne Jacobson Schutte,
Pier Paolo Vergerio: The Making of an Italian Reformer, Genève, Droz, 1977; italijanski
prevod: Pier Paolo Vergerio e la riforma a Venezia (1498–1549), Roma, il Veltro, 1988.
11
za zelo raznoliko in nee nako produkcijo, ki je deloma izšla anonimno
ali pod psevdonimom in je še vedno, zlasti glede latinskega dela, sla-
bo definirana: razpravice, govori, dialogi, katekizmi, nabožni spisi,
pisma, filipike, komentirane izdaje papeški dokumentov, pa tudi
ponaredbe, parodije in satirične pripovedi. Nad omenjeno frenetično
publicistično dejavnostjo, ki se je začela poleti leta 1549, je vedno
lebdela obtožba lahkotnosti. Prvi jo je izrekel Caelius Secundus Curio,
in sicer avgusta leta 1550, komaj leto po tem, ko so omenjena dela
začela krožiti. Njegova sodba je jasna: »Vergerijevi spisi niso slabi,
temveč površni.«4
2
Vergerij se je rodil kot beneški podanik v Kopru leta 1498.5 Njego-
va družina je pripadala tamkajšnjemu plemstvu in je med svoje pred-
nike prištevala še enega Petra Pavla (1370–1444), humanista evrop-
skega slovesa. Spomladi leta 1522 je Vergerij diplomiral iz civilnega
prava v Padovi in do leta 1530 je opravljal odvetniško dejavnost. Po-
ročil se je leta 1526, a je prej kot v enem letu postal vdovec. Na njego-
vo poklicno pot je odločilno vplival položaj, ki ga je v Rimu dosegel
njegov starejši brat Avrelij, član pisarne papeža Klemena VII. Avrelij
je dosegel imenovanje njunega brata Ivana za puljskega škofa in vstop
Petra Pavla v papeško kurijo, in sicer tako, da se mu je pridružil pri
opravljanju opravil. Ko je brat preminil, ga je Vergerij nasledil in bil
takoj zadolžen za diplomatska odposlanstva: najprej je oktobra 1532
odšel v Benetke, pozneje pa na Dunaj in v Prago kot nuncij na dvoru
Ferdinanda I. (od marca 1533 do januarja 1535). Po izvolitvi papeža
Pavla III. je bila njegova zadolžitev potrjena z obširnejšim mandatom:
pripravljati je moral sklic ekumenskega koncila, za katerega si je od-
ločno prizadeval novi papež. Druga nunciatura je trajala od marca
1535 do septembra 1536. Prvo leto je bilo v celoti posvečeno dolgemu
4 Caelius Secondus Curio Abrahamu Musculusu, Basel, 1. avgust 1550, v: »Musaeum
Helveticum«, 28 (1753), str. 561: »Non sunt Vergerii scripta mala, sed levia.«
5 Temeljna monografija o Vergeriju, in sicer do leta 1549: Anne Jacobson Schutte,
Pier Paolo Vergerio: The Making of an Italian Reformer, Genève, Droz, 1977; italijanski
prevod: Pier Paolo Vergerio e la riforma a Venezia (1498–1549), Roma, il Veltro, 1988.
11
