Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 19
SILVANO CAVAZZA
3
Ko je Vergerij zapustil Italijo, je že dopolnil petdeset let, a njegova
verska pot še vedno ni bila definirana. Gotovo je zgolj to, da je raz-
glašal opravičenost po veri in da je zato zavračal verske prakse, ki so
imel zgolj zunanji značaj, ter težil k boljšemu krščanskemu življenju,
utemeljenem v celoti na Svetem pismu. Polemike proti papeški kuriji
in zlorabam koprske duhovščine so imele pomanjkljive dokt rinske
implikacije. Annibale Grisoni je pri preiskavi v Istri napredoval s
strogo preiskovalno metodo, uspel je prepričati več deset privržencev
škofa, da so se zmotili, ter jih prisilil k odpovedi. Dejans ko je v Benet-
kah za herezijo sodno preganjal le Giovannija Battisto Goineja, ki se
je pridružil reformaciji na lastno pest. Maloštevilni drugi osumljenci
privrženosti luteranstva, ki so bili sicer bolj številni v Pulju kakor v
Kopru, so se izognili nadaljnjim ukrepom z begom. Celo Vergerij se
je proti koncu leta 1548 dramatično soočal z vpraš anjem odpovedi.
Novembra je v Padovi prisostvoval deliriju Francesca Spiere, odvetni-
ka iz kraja Cittadella, ki je pred beneškim Svetim Uficijem preklical
luteranske ideje, katerim se je pridružil pred tem. Odpoved je Spiero
vodila v smrtonosno tesnobnost, saj je menil, da je nepop ravljivo
preklet, ker je zatajil Kristusa in razodeto Resnico (Mt 10,33). Zadeva
je kmalu dobila evropski odmev, in sicer po zaslugi spisov, ki so izšli
v Nemčiji in Švici. Vergerij je nekaj let pozneje izjavil, da je prav ta
izkušnja odločilno vplivala na njegov odhod iz Italije.18
Odnos Koprčana do Spierovega primera je kljub temu v nekaj mesecih
dož ivel globok preobrat. Novembra je v petih pismih opisal svoja srečanja
z obupancem in jih poslal v Basel Curiju, ki jih je objavil anonimne in
prevedene v latinščino ter skupaj z lastnim uvodom. V njih Vergerij jasno
izraža misel, da ne verjame v obstoj greha, ki naj ga ne bi bilo mogoče
odpustiti. Poskušal je namreč omiliti Spierovo bolečino in ga spodbuditi,
da se prepusti Božjemu usmiljenju in veri v zveličavno moč Kristusa.19 Ko
18 Jacobson Schutte, Pier Paolo Vergerio e la riforma a Venezia, nav. delo, str. 363–370;
Silvano Cavazza, Una vicenda europea: Vergerio e il caso Spiera, 1548–1549, v: Guido
Dall’Olio (ur.), Per Adriano Prosperi, I.: La fede degli Italiani, Pisa, Edizioni della
Normale, 2011, str. 41–51.
19 [Pier Paolo Vergerio], Francisci Spierae Civitulani horrendus casus, qui ob negatam in
iudicio cognitam Evangelii veritatem in miseram incidit desperationem, s.n.t.
17
3
Ko je Vergerij zapustil Italijo, je že dopolnil petdeset let, a njegova
verska pot še vedno ni bila definirana. Gotovo je zgolj to, da je raz-
glašal opravičenost po veri in da je zato zavračal verske prakse, ki so
imel zgolj zunanji značaj, ter težil k boljšemu krščanskemu življenju,
utemeljenem v celoti na Svetem pismu. Polemike proti papeški kuriji
in zlorabam koprske duhovščine so imele pomanjkljive dokt rinske
implikacije. Annibale Grisoni je pri preiskavi v Istri napredoval s
strogo preiskovalno metodo, uspel je prepričati več deset privržencev
škofa, da so se zmotili, ter jih prisilil k odpovedi. Dejans ko je v Benet-
kah za herezijo sodno preganjal le Giovannija Battisto Goineja, ki se
je pridružil reformaciji na lastno pest. Maloštevilni drugi osumljenci
privrženosti luteranstva, ki so bili sicer bolj številni v Pulju kakor v
Kopru, so se izognili nadaljnjim ukrepom z begom. Celo Vergerij se
je proti koncu leta 1548 dramatično soočal z vpraš anjem odpovedi.
Novembra je v Padovi prisostvoval deliriju Francesca Spiere, odvetni-
ka iz kraja Cittadella, ki je pred beneškim Svetim Uficijem preklical
luteranske ideje, katerim se je pridružil pred tem. Odpoved je Spiero
vodila v smrtonosno tesnobnost, saj je menil, da je nepop ravljivo
preklet, ker je zatajil Kristusa in razodeto Resnico (Mt 10,33). Zadeva
je kmalu dobila evropski odmev, in sicer po zaslugi spisov, ki so izšli
v Nemčiji in Švici. Vergerij je nekaj let pozneje izjavil, da je prav ta
izkušnja odločilno vplivala na njegov odhod iz Italije.18
Odnos Koprčana do Spierovega primera je kljub temu v nekaj mesecih
dož ivel globok preobrat. Novembra je v petih pismih opisal svoja srečanja
z obupancem in jih poslal v Basel Curiju, ki jih je objavil anonimne in
prevedene v latinščino ter skupaj z lastnim uvodom. V njih Vergerij jasno
izraža misel, da ne verjame v obstoj greha, ki naj ga ne bi bilo mogoče
odpustiti. Poskušal je namreč omiliti Spierovo bolečino in ga spodbuditi,
da se prepusti Božjemu usmiljenju in veri v zveličavno moč Kristusa.19 Ko
18 Jacobson Schutte, Pier Paolo Vergerio e la riforma a Venezia, nav. delo, str. 363–370;
Silvano Cavazza, Una vicenda europea: Vergerio e il caso Spiera, 1548–1549, v: Guido
Dall’Olio (ur.), Per Adriano Prosperi, I.: La fede degli Italiani, Pisa, Edizioni della
Normale, 2011, str. 41–51.
19 [Pier Paolo Vergerio], Francisci Spierae Civitulani horrendus casus, qui ob negatam in
iudicio cognitam Evangelii veritatem in miseram incidit desperationem, s.n.t.
17
