Page 204 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 204
[TUDIJSKI VE^ERI
reč raj kot popolna izpolnitev moške posedovalnosti, strastnosti in
sebičnosti. Nobeno naključje ni, da je edina skupina muslimanov, ki
živijo v demokratični in pravni državi, skoraj milijon Arabcev, ki so
državljani Izraela. Islam ne pozna resnične demokracije in je tudi ne
more poznati, saj je božanstvo, ki ga muslimani častijo, samovoljen
tiran, ki ne pozna ljubezni, s katerim se ni mogoče pogovarjati, ki se
mu je mogoče le podvreči, kar beseda islam tudi pomeni. V Alahu, ki
je v resnici staro mesečevo božanstvo, ki ga je izmed 360 bogov, po-
stavljenih na kaabi Mohamed ohranil, ko je druge zavrgel, ne pa Bog
Abrahama, Izaka in Jakoba, kakor laže rimska cerkev od 2. vatikan-
skega zbora naprej, s čimer katoličane dejansko spreminja v neobre-
zane muslimane latinskega obreda, ni notranjega pretoka ljubezni in
dialoga, kakor je to v troedinem Bogu Biblije – zato tudi država, ki jo
osnujejo muslimani, ne pozna načela ljubezni in dialoga, s tem pa
tudi ne parlamentarnosti in razdelitve oblasti, kar je osnova demo-
kracije.
Res je, da država med religijami ne sme delati pravne razlike, saj
bi sicer nehala biti pravna in demokratična – enako napako pa bi
storila, če bi prezrla duhovno in s tem tudi moralno razliko med re-
ligijami. Kako rešiti to kvadraturo kroga, namreč vztrajati pri enakem
pravnem položaju vseh verskih skupnosti, obenem pa ne biti slep za
njihove duhovne in s tem posledično moralne in pravne razlike, osta-
ja uganka tudi zame. To »Ludolfovo« število ima prav toliko decimalk,
kakor ono resnično za izračun kroga in ga nikoli ne bo mogoče do
konca izračunati. Ostaja nam torej pragmatična pot med pravnim in
verskim spoznanjem, ki omogoča kar najbolj pravično in mirno so-
žitje, čeprav moramo tu vedno računati z nepredvidljivim ostankom,
ki lahko v državi, tudi najbolj pravno in demokratično dosledni,
povzroči velike težave. Vsaki pravni in demokratični državi se namreč
lahko primeri, kakor se je zgodilo z weimarsko republiko ali pa s
povojno še demokratično Češkoslovaško, ko sicer legalno formirana
demokratična oblast po pravilnem demokratičnem postopku sprejme
protidemokratične in protipravne zakone in ukine samo sebe v prid
take ali drugačne diktature. Tudi muslimani v Nemčiji denimo ima-
jo možnost storiti kaj podobnega, saj njihovo število in njihova moč
in tudi politična relevanca neprestano rastejo, prav tako tudi njihova
202
reč raj kot popolna izpolnitev moške posedovalnosti, strastnosti in
sebičnosti. Nobeno naključje ni, da je edina skupina muslimanov, ki
živijo v demokratični in pravni državi, skoraj milijon Arabcev, ki so
državljani Izraela. Islam ne pozna resnične demokracije in je tudi ne
more poznati, saj je božanstvo, ki ga muslimani častijo, samovoljen
tiran, ki ne pozna ljubezni, s katerim se ni mogoče pogovarjati, ki se
mu je mogoče le podvreči, kar beseda islam tudi pomeni. V Alahu, ki
je v resnici staro mesečevo božanstvo, ki ga je izmed 360 bogov, po-
stavljenih na kaabi Mohamed ohranil, ko je druge zavrgel, ne pa Bog
Abrahama, Izaka in Jakoba, kakor laže rimska cerkev od 2. vatikan-
skega zbora naprej, s čimer katoličane dejansko spreminja v neobre-
zane muslimane latinskega obreda, ni notranjega pretoka ljubezni in
dialoga, kakor je to v troedinem Bogu Biblije – zato tudi država, ki jo
osnujejo muslimani, ne pozna načela ljubezni in dialoga, s tem pa
tudi ne parlamentarnosti in razdelitve oblasti, kar je osnova demo-
kracije.
Res je, da država med religijami ne sme delati pravne razlike, saj
bi sicer nehala biti pravna in demokratična – enako napako pa bi
storila, če bi prezrla duhovno in s tem tudi moralno razliko med re-
ligijami. Kako rešiti to kvadraturo kroga, namreč vztrajati pri enakem
pravnem položaju vseh verskih skupnosti, obenem pa ne biti slep za
njihove duhovne in s tem posledično moralne in pravne razlike, osta-
ja uganka tudi zame. To »Ludolfovo« število ima prav toliko decimalk,
kakor ono resnično za izračun kroga in ga nikoli ne bo mogoče do
konca izračunati. Ostaja nam torej pragmatična pot med pravnim in
verskim spoznanjem, ki omogoča kar najbolj pravično in mirno so-
žitje, čeprav moramo tu vedno računati z nepredvidljivim ostankom,
ki lahko v državi, tudi najbolj pravno in demokratično dosledni,
povzroči velike težave. Vsaki pravni in demokratični državi se namreč
lahko primeri, kakor se je zgodilo z weimarsko republiko ali pa s
povojno še demokratično Češkoslovaško, ko sicer legalno formirana
demokratična oblast po pravilnem demokratičnem postopku sprejme
protidemokratične in protipravne zakone in ukine samo sebe v prid
take ali drugačne diktature. Tudi muslimani v Nemčiji denimo ima-
jo možnost storiti kaj podobnega, saj njihovo število in njihova moč
in tudi politična relevanca neprestano rastejo, prav tako tudi njihova
202
