Page 208 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 208
[TUDIJSKI VE^ERI
vo bo navedel, saj je glede pravoslavnih, še malo prej komunističnih,
a tudi komunisti so drug drugega ubijali zaradi ortodoksnosti, torej
vendar ves čas pravoslavnih, bilo takoj jasno, da za tako primerjavo
ne pridejo v obzir. Bo to Portugalska? Saj zdaj ni več diktatura kakor
pod Salazarjem. Bo Španija, saj je sam kralj ubranil njeno demokra-
tičnost? Bo Italija, sredi katere leži ozemeljska država rimske cerkve,
od Mussolinija podarjeni Vatikan? Bo to Hrvaška, ki je bolj katoliška
od same Italije? Naj bi bila to Poljska, pred katero se je moral še iz nje
izvoljeni papež tresti, ali je še dovolj katoličan? Ali morda Slovenija,
ki je tudi pol stoletja komunizma ni mogla dekatolizirati? Sicer pa
so komunisti, tja do nekaterih najvišjih, ponoči ves čas vozili svoje
otroke krstit vsak v kako daljno faro, da jih ne bi kdo zalotil. In k dr.
Trstenjaku, kakor mi je sam večkrat pravil, ne da bi izdajal imena, so
tudi najbolj strogi partijski funkcionarji prihajali po duhovniško
odvezo.
Nadškof dr. Rode za svoj primer bolj socialne, bolj demokratične,
glede človekovih pravic bolj skrbne, glede varovanja okolja bolj odgo-
vorne države, z bolj vzgojenim prebivalstvom, kjer na cesti nima
največje veljave tisti, ki ima motor z največ kubiki, ni našel nobene
države, v kateri bi prav njegova vera bila prevladujoča. Bil je pošten in
je imenoval državo, katere verskemu nauku sicer nasprotuje in ga ima
za heretičnega, a dejstva je priznal, kakor jih njegovi kritiki ne znajo
priznati. Imenoval je Dansko. Domovino največjega protestantskega
filozofa Kierkegaarda. Seveda tudi domovino zakrnele in duhovno že
dolgo mrtve državne protestantske cerkve, s katero je bil veliki filozof
v hudem sporu. A vendarle. Ta nepopolna država s prav malo še žive
vere po evangeliju, je vendar med tistimi, kamor bi človek šel iskat
azila, če bi ga doma izgnali ali če bi doma zavladala nevzdržna dikta-
tura. S tem imenovanjem pa je dr. Rode več povedal o veri kakor o
državoslovju.
Slovenska književnost se začenja s stavkom, katerega pomen pre-
sega vse, kar je bilo na Slovenskem kdaj koli napisano: »Za vse Slo-
vence prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po
Jezusu Kristusu.« To je vse, v tem je vse. Vsa teologija, vsa filozofija,
vsa ekonomija, vsa politologija, vsa etika. To je namreč, kar tudi Dan-
sko razlikuje od Slovenije. Ne, ker bi vsa Danska imela pravo spozna-
206
vo bo navedel, saj je glede pravoslavnih, še malo prej komunističnih,
a tudi komunisti so drug drugega ubijali zaradi ortodoksnosti, torej
vendar ves čas pravoslavnih, bilo takoj jasno, da za tako primerjavo
ne pridejo v obzir. Bo to Portugalska? Saj zdaj ni več diktatura kakor
pod Salazarjem. Bo Španija, saj je sam kralj ubranil njeno demokra-
tičnost? Bo Italija, sredi katere leži ozemeljska država rimske cerkve,
od Mussolinija podarjeni Vatikan? Bo to Hrvaška, ki je bolj katoliška
od same Italije? Naj bi bila to Poljska, pred katero se je moral še iz nje
izvoljeni papež tresti, ali je še dovolj katoličan? Ali morda Slovenija,
ki je tudi pol stoletja komunizma ni mogla dekatolizirati? Sicer pa
so komunisti, tja do nekaterih najvišjih, ponoči ves čas vozili svoje
otroke krstit vsak v kako daljno faro, da jih ne bi kdo zalotil. In k dr.
Trstenjaku, kakor mi je sam večkrat pravil, ne da bi izdajal imena, so
tudi najbolj strogi partijski funkcionarji prihajali po duhovniško
odvezo.
Nadškof dr. Rode za svoj primer bolj socialne, bolj demokratične,
glede človekovih pravic bolj skrbne, glede varovanja okolja bolj odgo-
vorne države, z bolj vzgojenim prebivalstvom, kjer na cesti nima
največje veljave tisti, ki ima motor z največ kubiki, ni našel nobene
države, v kateri bi prav njegova vera bila prevladujoča. Bil je pošten in
je imenoval državo, katere verskemu nauku sicer nasprotuje in ga ima
za heretičnega, a dejstva je priznal, kakor jih njegovi kritiki ne znajo
priznati. Imenoval je Dansko. Domovino največjega protestantskega
filozofa Kierkegaarda. Seveda tudi domovino zakrnele in duhovno že
dolgo mrtve državne protestantske cerkve, s katero je bil veliki filozof
v hudem sporu. A vendarle. Ta nepopolna država s prav malo še žive
vere po evangeliju, je vendar med tistimi, kamor bi človek šel iskat
azila, če bi ga doma izgnali ali če bi doma zavladala nevzdržna dikta-
tura. S tem imenovanjem pa je dr. Rode več povedal o veri kakor o
državoslovju.
Slovenska književnost se začenja s stavkom, katerega pomen pre-
sega vse, kar je bilo na Slovenskem kdaj koli napisano: »Za vse Slo-
vence prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po
Jezusu Kristusu.« To je vse, v tem je vse. Vsa teologija, vsa filozofija,
vsa ekonomija, vsa politologija, vsa etika. To je namreč, kar tudi Dan-
sko razlikuje od Slovenije. Ne, ker bi vsa Danska imela pravo spozna-
206
