Page 199 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 199
VINKO O[LAK
nobene pripombe prav ob tem, da danes države dopuščajo ali deloma
tudi pospešujejo to, kar so nacisti množično, le da nasilno, počeli s
prisilno sterilizacijo, s prisilnim abortiranjem in z ubijanjem »manj
vrednega življenja«. Nihče tudi ne protestira, ko vendar že za vsako
povoženo žabo potekajo velikopotezne akcije za varovanje življenja,
zoper enega največjih genocidov v svetovni zgodovini, ki že desetletja
poteka na Kitajskem, kjer država dovoljuje zakoncem samo enega
otroka, druge pa bodisi prisilno splavi ali tudi, če se že rodi, usmrti
ali v to prisili starše same. Tu ne bomo našli prav nobene tako člove-
koljubne organizacije, kakor so Green Peace ali kaj podobnega, ki bi
to tudi le omenila, kaj šele, da bi proti temu kaj storila. Tudi velike
cerkve o tem molčijo, saj si ne želijo oteževati dobrih diplomatskih
odnosov z državami, ki dovoljujejo ali celo same načrtujejo in izvaja-
jo taka zločinstva. Majhne, evangeliju zveste krščanske skupnosti, so
danes še edini glasniki vesti, ki na te reči opozarjajo – in odgovor
zločinskih režimov si je mogoče predstavljati: najtežji zapori, tabori-
šča, mučenja in usmrtitve.
Paradoks tega čudnega odnosa med državo in cerkvijo je, da so
edine verske skupnosti, ki se dosledno zavzemajo za prijazno, a čisto
ločitev med cerkvijo in državo, majhne, evangeliju še zveste cerkve, saj
te od države ne potrebujejo in ne zahtevajo nič, prosijo le, da se sme-
jo verniki svobodno zbirati k bogoslužju in proučevanju Svetega pi-
sma, da smejo tiskati in širiti Sveto pismo in drugo versko literaturo
in oznanjati evangelij tistim, ki so jih pripravljeni poslušati. Prav take
dosledne ločitve pa država noče, saj hoče ohraniti ne samo objektivno
potrebno in utemeljeno civilno kontrolo nad delovanjem cerkva in
njihovih ustanov, kar dosledni ločitvi ne bi nasprotovalo, ampak hoče
nadzirati tudi nauk sam in določati, katere sestavine nauka so za
državo še sprejemljive, katere pa je treba omejiti ali sploh izločiti iz
javnega delovanja.
Na osnovi svetopisemskih prerokb glede prijazne, a dosledne lo-
čitve države in cerkve ni mogoče biti optimist, namreč v smislu ze-
meljskega optimizma v času. Kdor hodi za Kristusom je namreč pe-
simist glede časa in velik optimist glede večnosti. Velike cerkve, žal pa
za njimi kakor neumne gosi gredo in gagajo tudi številne majhne
krščanske skupnosti, ki so še do včeraj oznanjale resničen Kristusov
197
nobene pripombe prav ob tem, da danes države dopuščajo ali deloma
tudi pospešujejo to, kar so nacisti množično, le da nasilno, počeli s
prisilno sterilizacijo, s prisilnim abortiranjem in z ubijanjem »manj
vrednega življenja«. Nihče tudi ne protestira, ko vendar že za vsako
povoženo žabo potekajo velikopotezne akcije za varovanje življenja,
zoper enega največjih genocidov v svetovni zgodovini, ki že desetletja
poteka na Kitajskem, kjer država dovoljuje zakoncem samo enega
otroka, druge pa bodisi prisilno splavi ali tudi, če se že rodi, usmrti
ali v to prisili starše same. Tu ne bomo našli prav nobene tako člove-
koljubne organizacije, kakor so Green Peace ali kaj podobnega, ki bi
to tudi le omenila, kaj šele, da bi proti temu kaj storila. Tudi velike
cerkve o tem molčijo, saj si ne želijo oteževati dobrih diplomatskih
odnosov z državami, ki dovoljujejo ali celo same načrtujejo in izvaja-
jo taka zločinstva. Majhne, evangeliju zveste krščanske skupnosti, so
danes še edini glasniki vesti, ki na te reči opozarjajo – in odgovor
zločinskih režimov si je mogoče predstavljati: najtežji zapori, tabori-
šča, mučenja in usmrtitve.
Paradoks tega čudnega odnosa med državo in cerkvijo je, da so
edine verske skupnosti, ki se dosledno zavzemajo za prijazno, a čisto
ločitev med cerkvijo in državo, majhne, evangeliju še zveste cerkve, saj
te od države ne potrebujejo in ne zahtevajo nič, prosijo le, da se sme-
jo verniki svobodno zbirati k bogoslužju in proučevanju Svetega pi-
sma, da smejo tiskati in širiti Sveto pismo in drugo versko literaturo
in oznanjati evangelij tistim, ki so jih pripravljeni poslušati. Prav take
dosledne ločitve pa država noče, saj hoče ohraniti ne samo objektivno
potrebno in utemeljeno civilno kontrolo nad delovanjem cerkva in
njihovih ustanov, kar dosledni ločitvi ne bi nasprotovalo, ampak hoče
nadzirati tudi nauk sam in določati, katere sestavine nauka so za
državo še sprejemljive, katere pa je treba omejiti ali sploh izločiti iz
javnega delovanja.
Na osnovi svetopisemskih prerokb glede prijazne, a dosledne lo-
čitve države in cerkve ni mogoče biti optimist, namreč v smislu ze-
meljskega optimizma v času. Kdor hodi za Kristusom je namreč pe-
simist glede časa in velik optimist glede večnosti. Velike cerkve, žal pa
za njimi kakor neumne gosi gredo in gagajo tudi številne majhne
krščanske skupnosti, ki so še do včeraj oznanjale resničen Kristusov
197
