Page 207 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 207
VINKO O[LAK
napada na Luthrove točke, monarh pa se je nespametnemu rimskemu
škofu kmalu oddolžil z izstopom iz rimske cerkve, pa ne le osebnim,
z njim je morala pod prisilo izstopiti vsa Anglija? Koliko je krščan-
skega v »njegovem apostolskem veličanstvu« cesarju Francu Jožefu I.,
ki je zaradi atentata na dva človeka, pri čemer ta atentat cesarju niti
ni lomil srca od žalosti, začel svetovno vojno z desetimi milijoni mr-
tvih? Drugih proklamirano krščanskih vladarjev ni treba naštevati,
model je ves čas isti, Konstantinov, zato je mogoče vse tiste cerkve, ki
so tem vladarjem bolj verjele kakor Jezusu Kristusu, imenovati kon-
stantinovske cerkve, na prvem mestu seveda rimsko in konstantino-
peljsko.
Med pogledom pragmatičnega vladarja na Kristusa in pogledom
resnično spreobrnjenega človeka, je večja verska razlika, kakor med
kristjanom in ateistom. Tako je tudi nacistični Herrgott bolj daleč od
Boga Abrahama, Izaka in Jakoba, kakor pa komunistična Materija.
In v tem smislu, verskem, ne v smislu razlik v grozovitosti, je nacio-
nalni socializem hujši pojav od komunizma.
Če Trubarju ne bi bilo treba v nemško izgnanstvo
(vizija o drugačni Sloveniji)
Slovenski narod je najprej del zgodbe in zgodovine o dekadenci
zahodnega sveta, predvsem Evrope. Kdor meni, da je za tako vidno
propadanje civilizacije, kulture in morale na Slovenskem kriva ta ali
ona, leva ali desna ali sredinska vlada ali celo kak posamezni politik,
ne razume veliko ne o duhovnih rečeh in prav tako ne o svetnih, torej
političnih. Ta dekadenca pa je neposreden sad odpada od vere.
Pred nekaj leti sem slučajno poslušal po radiu, ko sem se vozil po
Sloveniji, intervju s tedanjim ljubljanskim nadškofom dr. Rodetom.
Povedal je nekaj razumnih misli o nevzdržnosti škarij bogastva in
revščine, ki se vse bolj razpirajo in pravilno napovedal, da to ne more
trajati v nedogled in da je pričakovati družbene nemire. Potem pa je
hotel navesti kak zgled države, kjer so te reči vendarle precej bolje
urejene, čeprav je tudi tista država le človeško delo in nikakor ne raj
na zemlji ali vsaj odblesk tega raja. Čakal sem, katero katoliško drža-
205
napada na Luthrove točke, monarh pa se je nespametnemu rimskemu
škofu kmalu oddolžil z izstopom iz rimske cerkve, pa ne le osebnim,
z njim je morala pod prisilo izstopiti vsa Anglija? Koliko je krščan-
skega v »njegovem apostolskem veličanstvu« cesarju Francu Jožefu I.,
ki je zaradi atentata na dva človeka, pri čemer ta atentat cesarju niti
ni lomil srca od žalosti, začel svetovno vojno z desetimi milijoni mr-
tvih? Drugih proklamirano krščanskih vladarjev ni treba naštevati,
model je ves čas isti, Konstantinov, zato je mogoče vse tiste cerkve, ki
so tem vladarjem bolj verjele kakor Jezusu Kristusu, imenovati kon-
stantinovske cerkve, na prvem mestu seveda rimsko in konstantino-
peljsko.
Med pogledom pragmatičnega vladarja na Kristusa in pogledom
resnično spreobrnjenega človeka, je večja verska razlika, kakor med
kristjanom in ateistom. Tako je tudi nacistični Herrgott bolj daleč od
Boga Abrahama, Izaka in Jakoba, kakor pa komunistična Materija.
In v tem smislu, verskem, ne v smislu razlik v grozovitosti, je nacio-
nalni socializem hujši pojav od komunizma.
Če Trubarju ne bi bilo treba v nemško izgnanstvo
(vizija o drugačni Sloveniji)
Slovenski narod je najprej del zgodbe in zgodovine o dekadenci
zahodnega sveta, predvsem Evrope. Kdor meni, da je za tako vidno
propadanje civilizacije, kulture in morale na Slovenskem kriva ta ali
ona, leva ali desna ali sredinska vlada ali celo kak posamezni politik,
ne razume veliko ne o duhovnih rečeh in prav tako ne o svetnih, torej
političnih. Ta dekadenca pa je neposreden sad odpada od vere.
Pred nekaj leti sem slučajno poslušal po radiu, ko sem se vozil po
Sloveniji, intervju s tedanjim ljubljanskim nadškofom dr. Rodetom.
Povedal je nekaj razumnih misli o nevzdržnosti škarij bogastva in
revščine, ki se vse bolj razpirajo in pravilno napovedal, da to ne more
trajati v nedogled in da je pričakovati družbene nemire. Potem pa je
hotel navesti kak zgled države, kjer so te reči vendarle precej bolje
urejene, čeprav je tudi tista država le človeško delo in nikakor ne raj
na zemlji ali vsaj odblesk tega raja. Čakal sem, katero katoliško drža-
205
