Page 206 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 206
[TUDIJSKI VE^ERI
nebeških področjih« (Ef 6,12). Zato mu je tuja vsaka pomisel na »boj za
vero očetov«, kakor se je glasilo nebiblijsko geslo vseh tistih, ki so
mislili, da jih Bog pošilja v fizični boj proti političnim nasprotnikom.
Spreobrnjeni človek namreč svoje vere ne podeduje od očetov, tudi
prave ne, ampak jo dobi iz poslušanja Kristusove besede (Rim 10,17)
in jo v svobodi spozna in sprejme kot polnoletna oseba, ne pa kot del
kolektiva, v katerem je svoboda izbire, ki nam jo je Bog dal, odpra-
vljena ali močno omejena.
Drugače pa vidi Kristusa pragmatični vladar, kakršen je bil tudi
Konstantin in pozneje Teodozij. Konstantin je bil v človeškem smislu
moder vladar, ki je videl, da s poganskimi bogovi tako velike države
ne bo mogoče dobro voditi in obvladovati. Vera v enega Boga ga je
navdihovala na praktičnem političnem področju – eden sam na nebu,
eden sam na zemlji! Poleg tega so ga poročila iz provinc in iz vojaških
oddelkov prepričala, da so kristjani tisti del njegovih državljanov – v
rimski državi namreč smemo govoriti o državljanih (civis) – na kate-
re se lahko najbolj zanese v smislu moralnih lastnosti in zvestobe.
Torej je za državne posle razumno tem ljudem dati svobodo njihove-
ga verovanja in jim pustiti njihovega Kristusa, v katerega verujejo in
pri katerem se navdihujejo za prav tiste lastnosti, ki so tudi za dobro
delovanje države in za mir v državi najbolj koristne.
Cerkev, ki ni bila več tako mlada, v katero so se že začeli mešati
tudi drugi verski in filozofski nazori, v katero so prodirale stare na-
vade pretežnega dela prebivalstva, je cesarjevo odločitev povsem napak
razumela in v njegovem nenadnem obratu videla resnično spreobrni-
tev, za katero pa ni nobenega zgodovinskega pričevanja, nasprotno,
poleg tega, da je bil ta cesar morilec lastne matere in sina, je do kon-
ca življenja daroval poganskim bogovom, trditev, da se je pred smrtjo
dal krstiti, pa je legenda.
Nič manjša iluzija cerkve, vzhodne ali zahodne, pozneje pa tudi
reformirane cerkve, pa je bilo prepričanje, da so vladarji, ki so se po-
stavljali kot branilci vere, natanko tako pogani kakor Konstantin, le
njihov krščanski žargon je bil bolj izdelan, njihovi motivi pa so bili
enako pragmatični kakor Konstantinovi. Kaj je vendar krščanskega
denimo na angleškem kralju Henriku VIII, tem fidei defensor – branil-
cu vere, kakor se glasi papežev častni naslov, ki mu ga je podelil zar adi
204
nebeških področjih« (Ef 6,12). Zato mu je tuja vsaka pomisel na »boj za
vero očetov«, kakor se je glasilo nebiblijsko geslo vseh tistih, ki so
mislili, da jih Bog pošilja v fizični boj proti političnim nasprotnikom.
Spreobrnjeni človek namreč svoje vere ne podeduje od očetov, tudi
prave ne, ampak jo dobi iz poslušanja Kristusove besede (Rim 10,17)
in jo v svobodi spozna in sprejme kot polnoletna oseba, ne pa kot del
kolektiva, v katerem je svoboda izbire, ki nam jo je Bog dal, odpra-
vljena ali močno omejena.
Drugače pa vidi Kristusa pragmatični vladar, kakršen je bil tudi
Konstantin in pozneje Teodozij. Konstantin je bil v človeškem smislu
moder vladar, ki je videl, da s poganskimi bogovi tako velike države
ne bo mogoče dobro voditi in obvladovati. Vera v enega Boga ga je
navdihovala na praktičnem političnem področju – eden sam na nebu,
eden sam na zemlji! Poleg tega so ga poročila iz provinc in iz vojaških
oddelkov prepričala, da so kristjani tisti del njegovih državljanov – v
rimski državi namreč smemo govoriti o državljanih (civis) – na kate-
re se lahko najbolj zanese v smislu moralnih lastnosti in zvestobe.
Torej je za državne posle razumno tem ljudem dati svobodo njihove-
ga verovanja in jim pustiti njihovega Kristusa, v katerega verujejo in
pri katerem se navdihujejo za prav tiste lastnosti, ki so tudi za dobro
delovanje države in za mir v državi najbolj koristne.
Cerkev, ki ni bila več tako mlada, v katero so se že začeli mešati
tudi drugi verski in filozofski nazori, v katero so prodirale stare na-
vade pretežnega dela prebivalstva, je cesarjevo odločitev povsem napak
razumela in v njegovem nenadnem obratu videla resnično spreobrni-
tev, za katero pa ni nobenega zgodovinskega pričevanja, nasprotno,
poleg tega, da je bil ta cesar morilec lastne matere in sina, je do kon-
ca življenja daroval poganskim bogovom, trditev, da se je pred smrtjo
dal krstiti, pa je legenda.
Nič manjša iluzija cerkve, vzhodne ali zahodne, pozneje pa tudi
reformirane cerkve, pa je bilo prepričanje, da so vladarji, ki so se po-
stavljali kot branilci vere, natanko tako pogani kakor Konstantin, le
njihov krščanski žargon je bil bolj izdelan, njihovi motivi pa so bili
enako pragmatični kakor Konstantinovi. Kaj je vendar krščanskega
denimo na angleškem kralju Henriku VIII, tem fidei defensor – branil-
cu vere, kakor se glasi papežev častni naslov, ki mu ga je podelil zar adi
204
