Page 203 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 203
VINKO O[LAK
protestantskim personalizmom. Katoliški človek je že na pol poti do
svobode in do osebne odgovornosti, zato je z Italijanom ali Špancem
ali Slovencem načelno bolj varno poslovati kakor z Grkom ali Rusom
– in zato državni sistem katoliških narodov, ki vedno znova teži v
fašizem, tudi v svoji fašistični skrajnosti ni tako totalitaren, kakor je
to komunizem, presajen na pravoslavna, se pravi izvirno kolektivistič
na tla.
Svojevrstno uganko za sociologe pomeni novejša nemška zgodo-
vina. Čeprav je vsaj pol nemškega prostora opredeljeno s protestant
sko religioznostjo, je Adolfu Hitlerju in njegovim v najkrajšem času
uspelo protestante in katoličane spraviti v korzet istega prav tako
kolekt ivističnega nacionalnega socializma. Del ugovora je mogoče
iskati v močnem odmiku nemškega protestantizma od svojih krš
čanskih virov proti koncu 19. stoletja po zaslugi tim. bibličnega kri-
ticizma, ki je omajal vero v Biblijo kot Božjo besedo, s tem pa tudi
porušil zaresnost in brezkompromisnost njenega nauka. Obenem pa
je vendar treba povedati, da Hitlerjev nauk ni prišel iz protestantske-
ga dela Nemčije, ampak iz katoliškega okolja Avstrije, utrdil pa se je
v trdnjavi evropskega katolicizma, na Bavarskem. Berlin nikoli ni bil
München. Berlin je sprejel Hitlerja predvsem po zaslugi Goebbelsove
genialne agitacije predvsem kot manjše zlo ob verjetnosti, da tam
pride do revolucije in zmage nemškega boljševizma, medtem ko je
München sprejel Hitlerjevo ideologijo iz izvirnih razlogov. Kljub temu
pa moramo biti tu pravični do obeh religijskih strani. Podobno kakor
pri delu, žal premajhnem, protestantov, je tudi pri delu nemških
katoličanov, spet žal premajhnem, prišlo do zavračanja Hitlerjeve
ideologije in politike iz specifično verskih in moralnih razlogov. V
obeh primerih pa se da ugotoviti večji ozir na Biblijo kakor v povpreč-
ni ljudski religioznosti.
Povezava med islamom in naravo in politiko islamskih držav je
tako evidentna, da o tem ne kaže razpravljati. Pojav samomorilskih
atentatorjev, ki jih ne najdemo pri nobeni drugi religiji – v budizmu
imamo primere protestnih samomorov, ne pa atentatov – je neposred
na posledica islamske teologije odrešenja, ki bojevniku za Alahovo
stvar, ki ob tem žrtvuje lastno življenje, zagotavlja dosego večnega
bivanja v raju, kakor si ga pač predstavlja islamska eshatologija, nam
201
protestantskim personalizmom. Katoliški človek je že na pol poti do
svobode in do osebne odgovornosti, zato je z Italijanom ali Špancem
ali Slovencem načelno bolj varno poslovati kakor z Grkom ali Rusom
– in zato državni sistem katoliških narodov, ki vedno znova teži v
fašizem, tudi v svoji fašistični skrajnosti ni tako totalitaren, kakor je
to komunizem, presajen na pravoslavna, se pravi izvirno kolektivistič
na tla.
Svojevrstno uganko za sociologe pomeni novejša nemška zgodo-
vina. Čeprav je vsaj pol nemškega prostora opredeljeno s protestant
sko religioznostjo, je Adolfu Hitlerju in njegovim v najkrajšem času
uspelo protestante in katoličane spraviti v korzet istega prav tako
kolekt ivističnega nacionalnega socializma. Del ugovora je mogoče
iskati v močnem odmiku nemškega protestantizma od svojih krš
čanskih virov proti koncu 19. stoletja po zaslugi tim. bibličnega kri-
ticizma, ki je omajal vero v Biblijo kot Božjo besedo, s tem pa tudi
porušil zaresnost in brezkompromisnost njenega nauka. Obenem pa
je vendar treba povedati, da Hitlerjev nauk ni prišel iz protestantske-
ga dela Nemčije, ampak iz katoliškega okolja Avstrije, utrdil pa se je
v trdnjavi evropskega katolicizma, na Bavarskem. Berlin nikoli ni bil
München. Berlin je sprejel Hitlerja predvsem po zaslugi Goebbelsove
genialne agitacije predvsem kot manjše zlo ob verjetnosti, da tam
pride do revolucije in zmage nemškega boljševizma, medtem ko je
München sprejel Hitlerjevo ideologijo iz izvirnih razlogov. Kljub temu
pa moramo biti tu pravični do obeh religijskih strani. Podobno kakor
pri delu, žal premajhnem, protestantov, je tudi pri delu nemških
katoličanov, spet žal premajhnem, prišlo do zavračanja Hitlerjeve
ideologije in politike iz specifično verskih in moralnih razlogov. V
obeh primerih pa se da ugotoviti večji ozir na Biblijo kakor v povpreč-
ni ljudski religioznosti.
Povezava med islamom in naravo in politiko islamskih držav je
tako evidentna, da o tem ne kaže razpravljati. Pojav samomorilskih
atentatorjev, ki jih ne najdemo pri nobeni drugi religiji – v budizmu
imamo primere protestnih samomorov, ne pa atentatov – je neposred
na posledica islamske teologije odrešenja, ki bojevniku za Alahovo
stvar, ki ob tem žrtvuje lastno življenje, zagotavlja dosego večnega
bivanja v raju, kakor si ga pač predstavlja islamska eshatologija, nam
201
