Page 215 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 215
LEON NOVAK
[Werk] skozi pridigo in zakrament širi spročilo o svobodni milosti
Boga celotnemu ljudstvu. Zavračamo napačen nauk, kot da Cerkev
lahko v človeškem samopoveličevanju postavi Besedo in delo Gospo-
da v službo poljubnih samostojno izbranih želja, namenov in načr-
tov.«
Pomen tez
Vseh šest tez ima enako sestavo: začnejo se z zasledovanjem kri-
stološkega nastavka z enim ali dvema citatoma iz Nove zaveze. Potem
sledi odstavek, ki v nekaj stavkih formulira pozitivno izpoved. Na
koncu sledi prav tako kratek odstavek, ki imenuje pojmovanja, ki se
morajo kot kriv nauk (herezija) zavreči.
Že prva teza formulira nasprotovanje Izpovedujoče cerkve vsaki
naravni teologiji ali »teologiji pomišljaja«, ki želi preprečiti izolacijo
in zato razodetje Boga vidi v raznolikosti svetovnih kultur in idej.
Zaradi nevarnosti prilagajanja teoloških izjav jo je Barth smatral kot
neprekinjen razvoj v napačno smer (Fehlentwicklung) od leta 1700
naprej. Sodobna zastopnika sta bila dogmatika Werner Elert in Paul
Althaus, še posebej pa je ta teza naperjena prot teologiji Nemških
kristjanov, ki so po Barthu »nemško narodnost« zagovarjali kot dru-
go razodetje.
Druga teza postavi idejo Kristusovega kraljestva v nasprotje z
naukom o dveh državah/kraljestvih (Zwei-Reiche-Lehre) in metafizi-
ko, ki državo razume kot »dober Božji red« in se tako poda v nevar-
nost, da jo obožuje. Tako nastane »dvojna morala«, kjer imata država
in poklicno življenje samostojno/lastno zakonitost, medtem ko velja
etika Pridige na gori razen za »službe« (Amt) in »vlade« (Regiment)
samo prepričanju in drži posameznika. Proti taki delitvi evangelija in
zakona poudarja druga teza krščansko odgovornost za svet.
Tretja teza formulira popolnoma novo evangeličansko razumevanje
Cerkve, po katerem Cerkev tudi »oblike svoje ureditve« ne more »pre-
pustiti svoji mili volji ali menjavi svetovnonazorskih ali političnih
prepričanj pravkar vladajočih«. S tem se premostijo prejšnje pozicije,
po katerih cerkveno pravo sploh ne obstaja in je torej pravna ureditev
Cerkve vedno zadeva države. V 4. tezi pride do izraza specifično evan-
213
[Werk] skozi pridigo in zakrament širi spročilo o svobodni milosti
Boga celotnemu ljudstvu. Zavračamo napačen nauk, kot da Cerkev
lahko v človeškem samopoveličevanju postavi Besedo in delo Gospo-
da v službo poljubnih samostojno izbranih želja, namenov in načr-
tov.«
Pomen tez
Vseh šest tez ima enako sestavo: začnejo se z zasledovanjem kri-
stološkega nastavka z enim ali dvema citatoma iz Nove zaveze. Potem
sledi odstavek, ki v nekaj stavkih formulira pozitivno izpoved. Na
koncu sledi prav tako kratek odstavek, ki imenuje pojmovanja, ki se
morajo kot kriv nauk (herezija) zavreči.
Že prva teza formulira nasprotovanje Izpovedujoče cerkve vsaki
naravni teologiji ali »teologiji pomišljaja«, ki želi preprečiti izolacijo
in zato razodetje Boga vidi v raznolikosti svetovnih kultur in idej.
Zaradi nevarnosti prilagajanja teoloških izjav jo je Barth smatral kot
neprekinjen razvoj v napačno smer (Fehlentwicklung) od leta 1700
naprej. Sodobna zastopnika sta bila dogmatika Werner Elert in Paul
Althaus, še posebej pa je ta teza naperjena prot teologiji Nemških
kristjanov, ki so po Barthu »nemško narodnost« zagovarjali kot dru-
go razodetje.
Druga teza postavi idejo Kristusovega kraljestva v nasprotje z
naukom o dveh državah/kraljestvih (Zwei-Reiche-Lehre) in metafizi-
ko, ki državo razume kot »dober Božji red« in se tako poda v nevar-
nost, da jo obožuje. Tako nastane »dvojna morala«, kjer imata država
in poklicno življenje samostojno/lastno zakonitost, medtem ko velja
etika Pridige na gori razen za »službe« (Amt) in »vlade« (Regiment)
samo prepričanju in drži posameznika. Proti taki delitvi evangelija in
zakona poudarja druga teza krščansko odgovornost za svet.
Tretja teza formulira popolnoma novo evangeličansko razumevanje
Cerkve, po katerem Cerkev tudi »oblike svoje ureditve« ne more »pre-
pustiti svoji mili volji ali menjavi svetovnonazorskih ali političnih
prepričanj pravkar vladajočih«. S tem se premostijo prejšnje pozicije,
po katerih cerkveno pravo sploh ne obstaja in je torej pravna ureditev
Cerkve vedno zadeva države. V 4. tezi pride do izraza specifično evan-
213
