Page 216 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 216
[TUDIJSKI VE^ERI
geličansko razumevanje službe. Načelo, da različne službe v Cerkvi ne
smejo utemeljevati »gospodovanja enega nad drugim«, je bistveno
prispevalo k izoblikovanju cerkvenega upravnega sodstva. Teza 5 ugo-
varja takratni politki uistosmerjanja (Gleichschaltung) nacionalnoso-
cialistične države in prek tega vsaki totalitarni državi in njenim svetov-
nonazorskim ambicijam, ki se dotikajo cerkvenega območja in pri tem
nastopijo kot konkurenca krščanski izpovedi. Onkraj tega konkretne-
ga povoda vsebuje 6. teza teološko legitimacijo pravice do cerkvene
samoodločbe, ki ga garantira tudi državno pravo na ravni ustave.11
Druga izpovedujoča sinoda, ki je potekala 19. in 20. oktobra 1934
v Berlin-Dahlemu, je razglasila tako imenovano cerkveno pravico v
stiski (izredno cerkveno pravo, Kirchlichesnotrecht), ki je opravičila
zavrnitev poslušnosti evangeličanskih duhovnikov nasproti oblastem.
Izpovedujoča Cerkev je ustanovila Bratski svet (Bruderrat), ki je skupaj
s škofi Hannovra, Württemberške in Bavarske vzpostavila Začasno
cerkveno vodstvo nemške evangeličanske Cerkve, ki je delovalo do fe-
bruarja 1936. Izpovedujoča cerkev se je zavzemala predvsem za ohra-
nitev cerkvenih svoboščin, manj pa za delovanje v vlogi politične opo-
zicije. Toda vsak, ki se je upiral nacionalnosocialističnim totalitaristič-
nim zahtevam, je bil deklariran kot državni sovražnik in je zato je na-
letel na različne ovire pri svojem delovanju.12 Številni duhovniki so
dobili opomine, prepovedano jim je bilo javno govoriti, zapustiti so
morali svoje cerkvene občine. Znani privrženci Izpovedujoče cerkve, kot
Martin Niemöller, deželni škof Württemberške Theophil Wurm, Die-
trich Bonhoeffer ter Otto Dibelius, so bili aretirani, poslani v koncen-
tracijska taborišča ali postavljeni v hišni pripor. V koncentracijskih
taboriščih je umrlo 17 članov Izpovedujoče cerkve, med njimi tudi dr.
Dietrich Bonhoeffer, veliko jih je bilo mobiliziranih in poslanih na
fronto, le višji nosilci cerkvenih funkcij so bili v hišnem priporu.13
11 Barth, Karl: Texte zur Barmer Theologischen Erklärung. Zürich: Theolog. Verl., 1984,
str. 9–24.
12 Heussi, Karl: Kompendium der Kirchengeschichte.Tübingen: Mohr, 16. nakl., 1981, str.
527.
13 Prim van Norden, Günther: Wiederstand im deutschen Protestantismus 1933–
1945. V: Müller, Klaus-Jürgen (ur.): Der deutsche Wiederstand 1933–1945. Paderborn-
München-Wien-Zürich: Schöningh 1986 (=UTB 1398), str. 128–129.
214
geličansko razumevanje službe. Načelo, da različne službe v Cerkvi ne
smejo utemeljevati »gospodovanja enega nad drugim«, je bistveno
prispevalo k izoblikovanju cerkvenega upravnega sodstva. Teza 5 ugo-
varja takratni politki uistosmerjanja (Gleichschaltung) nacionalnoso-
cialistične države in prek tega vsaki totalitarni državi in njenim svetov-
nonazorskim ambicijam, ki se dotikajo cerkvenega območja in pri tem
nastopijo kot konkurenca krščanski izpovedi. Onkraj tega konkretne-
ga povoda vsebuje 6. teza teološko legitimacijo pravice do cerkvene
samoodločbe, ki ga garantira tudi državno pravo na ravni ustave.11
Druga izpovedujoča sinoda, ki je potekala 19. in 20. oktobra 1934
v Berlin-Dahlemu, je razglasila tako imenovano cerkveno pravico v
stiski (izredno cerkveno pravo, Kirchlichesnotrecht), ki je opravičila
zavrnitev poslušnosti evangeličanskih duhovnikov nasproti oblastem.
Izpovedujoča Cerkev je ustanovila Bratski svet (Bruderrat), ki je skupaj
s škofi Hannovra, Württemberške in Bavarske vzpostavila Začasno
cerkveno vodstvo nemške evangeličanske Cerkve, ki je delovalo do fe-
bruarja 1936. Izpovedujoča cerkev se je zavzemala predvsem za ohra-
nitev cerkvenih svoboščin, manj pa za delovanje v vlogi politične opo-
zicije. Toda vsak, ki se je upiral nacionalnosocialističnim totalitaristič-
nim zahtevam, je bil deklariran kot državni sovražnik in je zato je na-
letel na različne ovire pri svojem delovanju.12 Številni duhovniki so
dobili opomine, prepovedano jim je bilo javno govoriti, zapustiti so
morali svoje cerkvene občine. Znani privrženci Izpovedujoče cerkve, kot
Martin Niemöller, deželni škof Württemberške Theophil Wurm, Die-
trich Bonhoeffer ter Otto Dibelius, so bili aretirani, poslani v koncen-
tracijska taborišča ali postavljeni v hišni pripor. V koncentracijskih
taboriščih je umrlo 17 članov Izpovedujoče cerkve, med njimi tudi dr.
Dietrich Bonhoeffer, veliko jih je bilo mobiliziranih in poslanih na
fronto, le višji nosilci cerkvenih funkcij so bili v hišnem priporu.13
11 Barth, Karl: Texte zur Barmer Theologischen Erklärung. Zürich: Theolog. Verl., 1984,
str. 9–24.
12 Heussi, Karl: Kompendium der Kirchengeschichte.Tübingen: Mohr, 16. nakl., 1981, str.
527.
13 Prim van Norden, Günther: Wiederstand im deutschen Protestantismus 1933–
1945. V: Müller, Klaus-Jürgen (ur.): Der deutsche Wiederstand 1933–1945. Paderborn-
München-Wien-Zürich: Schöningh 1986 (=UTB 1398), str. 128–129.
214
