Page 220 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 220
[TUDIJSKI VE^ERI
Camerarius (1500–1574), bližnji prijatelj in prvi življenjepisec Philippa
Melanchthona (1497–1560), sta prepoznala Vlačićeve zmožnosti in mu
priporočila, da nadaljuje študij na protestantski univerzi v Wittenbergu.
V Wittenberg je prišel aprila 1541. Tu je prvič srečal Martina Luthra
(1483–1546). Ob koncu 3. letnika študija je Vlačić doživel nekaj po-
dobnega tistemu, kar je Luther poimenoval Anfechtung ili Tentatio,
misleč, da je Bog nanj jezen in ga želi obsoditi za njegove grehe. Oseb-
no srečanje z Luthrom, ki ga je potolažil s pripovedjo o lastnem (ta-
kem) izkustvu, mu je pomagalo, da si je opomogel.3 Kasneje je rekel,
da ga je srečanje z Luthrom iz oči v oči povsem spremenilo. Leta 1544
je bil imenovan za izrednega profesorja za hebrejščino na filozofski
fakulteti wittenberške univerze. Magistriral je samo teden dni po
Luthrovi smrti 1546 kot najboljši v razredu 39 študentov.
Julija 1546 je cesar Svetega rimskega cesarstva Karel V. (1500–1558)
izdal tiralico proti dvema voditeljema protestantov, Ivanu Frideriku I.,
saškemu volilnemu knezu (1503–1554), in Filipu I., hessenskemu de-
želnemu grofu (1504–1567). To je bil začetek šmalkaldske vojne, ki je
hitro zajela tudi Wittenberg. Šestega novembra so zaprli univerzo, ker
je vojska Morica (1504–1567) Saškega, takrat cesarjevega zaveznika,
oblegala mesto. Po Augsburškem interimu, verskem zakonu, ki ga je
zmagoviti cesar vsilil protestantskim področjem, je Vlačić odstopil s
profesorskega položaja v Wittenbergu in se na veliko noč 1549 odselil
v Magdeburg, ki se je odločil upreti se cesarjevi volji v verskih zadevah.4
3 Matthias Flacius, Apologia Matthiae Flacii Illyrici ad Scholam Vitenbergensem in Adi-
aphororum causa / Eiusdem Epistola de eadem materia ad Philip.Melantho. / Item quaedam
alia eiusdem /generis /… (Magdeburg: Michael Lotter, 1549; VD 16 F 1264), B 3v–B
4r: »Sub finem anni tertii cum Vitimbergae cohabitarem D. Friderico Backofen,
tunc Ecclesiae diacono, malumque adeo crevisset, ut non dubitarem, quid mihi
brevi pereundum esset, cerneretque is me adeo perturbatum esse, ut studere non
possem, cogebat tandem me confiteri, quid mali haberem. Intellecta re consola-
batur me diligenter, orabat mecum, efficiebat, ut Doctor Pomeranus me perdu-
ceret ad D.D. Martinum Luth. Qui cum proprio exemplo aliorumque & verbo
DEI me consolatus esset, Ecclesiaque pro me preces fecisset, coepi indies melius
habere, ita ut in uno anno mediocriter convaluerim«.
4 Cesarski odlok je prepovedoval tiskanje publikacij, ki so nasprotovale Interimu,
toda pogumni magdeburški tiskarji so kljub temu objavili več tisoč takih brošur
od leta 1549–1552. Mesto Magdeburg je postalo znano po njihovem pogumu kot
»des Herrgotts Kanzlei« (urad/pisarna Gospoda Boga).
218
Camerarius (1500–1574), bližnji prijatelj in prvi življenjepisec Philippa
Melanchthona (1497–1560), sta prepoznala Vlačićeve zmožnosti in mu
priporočila, da nadaljuje študij na protestantski univerzi v Wittenbergu.
V Wittenberg je prišel aprila 1541. Tu je prvič srečal Martina Luthra
(1483–1546). Ob koncu 3. letnika študija je Vlačić doživel nekaj po-
dobnega tistemu, kar je Luther poimenoval Anfechtung ili Tentatio,
misleč, da je Bog nanj jezen in ga želi obsoditi za njegove grehe. Oseb-
no srečanje z Luthrom, ki ga je potolažil s pripovedjo o lastnem (ta-
kem) izkustvu, mu je pomagalo, da si je opomogel.3 Kasneje je rekel,
da ga je srečanje z Luthrom iz oči v oči povsem spremenilo. Leta 1544
je bil imenovan za izrednega profesorja za hebrejščino na filozofski
fakulteti wittenberške univerze. Magistriral je samo teden dni po
Luthrovi smrti 1546 kot najboljši v razredu 39 študentov.
Julija 1546 je cesar Svetega rimskega cesarstva Karel V. (1500–1558)
izdal tiralico proti dvema voditeljema protestantov, Ivanu Frideriku I.,
saškemu volilnemu knezu (1503–1554), in Filipu I., hessenskemu de-
želnemu grofu (1504–1567). To je bil začetek šmalkaldske vojne, ki je
hitro zajela tudi Wittenberg. Šestega novembra so zaprli univerzo, ker
je vojska Morica (1504–1567) Saškega, takrat cesarjevega zaveznika,
oblegala mesto. Po Augsburškem interimu, verskem zakonu, ki ga je
zmagoviti cesar vsilil protestantskim področjem, je Vlačić odstopil s
profesorskega položaja v Wittenbergu in se na veliko noč 1549 odselil
v Magdeburg, ki se je odločil upreti se cesarjevi volji v verskih zadevah.4
3 Matthias Flacius, Apologia Matthiae Flacii Illyrici ad Scholam Vitenbergensem in Adi-
aphororum causa / Eiusdem Epistola de eadem materia ad Philip.Melantho. / Item quaedam
alia eiusdem /generis /… (Magdeburg: Michael Lotter, 1549; VD 16 F 1264), B 3v–B
4r: »Sub finem anni tertii cum Vitimbergae cohabitarem D. Friderico Backofen,
tunc Ecclesiae diacono, malumque adeo crevisset, ut non dubitarem, quid mihi
brevi pereundum esset, cerneretque is me adeo perturbatum esse, ut studere non
possem, cogebat tandem me confiteri, quid mali haberem. Intellecta re consola-
batur me diligenter, orabat mecum, efficiebat, ut Doctor Pomeranus me perdu-
ceret ad D.D. Martinum Luth. Qui cum proprio exemplo aliorumque & verbo
DEI me consolatus esset, Ecclesiaque pro me preces fecisset, coepi indies melius
habere, ita ut in uno anno mediocriter convaluerim«.
4 Cesarski odlok je prepovedoval tiskanje publikacij, ki so nasprotovale Interimu,
toda pogumni magdeburški tiskarji so kljub temu objavili več tisoč takih brošur
od leta 1549–1552. Mesto Magdeburg je postalo znano po njihovem pogumu kot
»des Herrgotts Kanzlei« (urad/pisarna Gospoda Boga).
218
