Page 217 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 217
LEON NOVAK
Zaradi velike priljubljenosti Izpovedujoče cerkve pri vernikih in
neuspelega uistosmerjanja (Gleichschaltung) je nacionalnosociali-
stični režim poskušal doseči nekakšen kompromis med Nemškimi
kristjani in Izpovedujočo cerkvijo. Leta 1935 je nacistični režim
imenoval Hannsa Kerla za ministra nemškega rajha (Reichsminister)
za cerkvene zadeve. Na nakovalu vprašanja o sodelovanju Izpovedu-
joče cerkve z državnimi institucijami v omejenem obsegu je prišlo v
njej do razkola med zagovorniki delnega sodelovanja in radikalnimi
nasprotniki. Nasprotniki sodelovanja so 12. marca 1936 izvolili
drugo Začasno vodstvo Nemške evangeličanske Cerkve in tako brez
kompromisa nadaljevali cerkveni boj (Kirchenkampf). Maja 1936 so
na Hitlerja naslovili tajno Spomenico (Denkschrift), ki je presegla
cerkvenopolitične teme. Spomenica je kritizirala zapiranje duhovni-
kov Izpovedujoče cerkve, obstoj koncentracijskih taborišč in teror
Gestapa, hkrati pa je zavrgla svetovni nazor nacionalsocialistov in
državni antisemitizem.14 Potem, ko je bila Spomenica objavljena v
tujini, se je v Nemčiji 30. Avgusta 1936 tudi drugo Začasno vodstvo
Nemške evangeličanske Cerkve v obliki objave s prižnice (Kanzelver-
kündigung) izpovedalo za njo. Kot posledica te izpovedi je sledil val
aretacij z obtožbo, da gre za izdajo domovine. Samo leta 1937 je bilo
pred sodišče postavljenih skoraj 800 duhovnikov in cerkvenih prav-
nikov Izpovedujoče cerkve.
V Berlinu je duhovnik Heinrich Grüber leta 1938 ustanovil Pisar-
no Grüber, ki je pomagala evangeličanskim kristjanom judovskega
rodu pri njihovi izolaciji in preganjanju ter tako stoterim omogočila,
da so lahko zapustili deželo. Po aretaciji Grüberja je bilo delo pretr-
gano. Morjenje Judov je staropruska Izpovedujoča sinoda leta 1943
sicer obsodila, vendar pa do bolj množičnih protestov kljub temu ni
prišlo.15 Tudi protestna pisma škofa Wurma, naslovljena na ministra
dr. Lammersa, niso izboljšala položaja judovskega prebivalstva Nem-
čije.16 Večinsko molčanje evangeličanske Cerkve glede nacionalsocial-
14 Van Norden, Wiederstand str. 118–119.
15 Van Norden, Wiederstand str. 125.
16 »Nicht aus irgendwelchen philosemitischen Neigungen, sondern lediglich aus
religiösen und ethischen Empfinden heraus muß ich in Übereinstimmung mit
dem Urteil aller positiv christlichen Volkskreise in Deutschland erklären, daß wir
215
Zaradi velike priljubljenosti Izpovedujoče cerkve pri vernikih in
neuspelega uistosmerjanja (Gleichschaltung) je nacionalnosociali-
stični režim poskušal doseči nekakšen kompromis med Nemškimi
kristjani in Izpovedujočo cerkvijo. Leta 1935 je nacistični režim
imenoval Hannsa Kerla za ministra nemškega rajha (Reichsminister)
za cerkvene zadeve. Na nakovalu vprašanja o sodelovanju Izpovedu-
joče cerkve z državnimi institucijami v omejenem obsegu je prišlo v
njej do razkola med zagovorniki delnega sodelovanja in radikalnimi
nasprotniki. Nasprotniki sodelovanja so 12. marca 1936 izvolili
drugo Začasno vodstvo Nemške evangeličanske Cerkve in tako brez
kompromisa nadaljevali cerkveni boj (Kirchenkampf). Maja 1936 so
na Hitlerja naslovili tajno Spomenico (Denkschrift), ki je presegla
cerkvenopolitične teme. Spomenica je kritizirala zapiranje duhovni-
kov Izpovedujoče cerkve, obstoj koncentracijskih taborišč in teror
Gestapa, hkrati pa je zavrgla svetovni nazor nacionalsocialistov in
državni antisemitizem.14 Potem, ko je bila Spomenica objavljena v
tujini, se je v Nemčiji 30. Avgusta 1936 tudi drugo Začasno vodstvo
Nemške evangeličanske Cerkve v obliki objave s prižnice (Kanzelver-
kündigung) izpovedalo za njo. Kot posledica te izpovedi je sledil val
aretacij z obtožbo, da gre za izdajo domovine. Samo leta 1937 je bilo
pred sodišče postavljenih skoraj 800 duhovnikov in cerkvenih prav-
nikov Izpovedujoče cerkve.
V Berlinu je duhovnik Heinrich Grüber leta 1938 ustanovil Pisar-
no Grüber, ki je pomagala evangeličanskim kristjanom judovskega
rodu pri njihovi izolaciji in preganjanju ter tako stoterim omogočila,
da so lahko zapustili deželo. Po aretaciji Grüberja je bilo delo pretr-
gano. Morjenje Judov je staropruska Izpovedujoča sinoda leta 1943
sicer obsodila, vendar pa do bolj množičnih protestov kljub temu ni
prišlo.15 Tudi protestna pisma škofa Wurma, naslovljena na ministra
dr. Lammersa, niso izboljšala položaja judovskega prebivalstva Nem-
čije.16 Večinsko molčanje evangeličanske Cerkve glede nacionalsocial-
14 Van Norden, Wiederstand str. 118–119.
15 Van Norden, Wiederstand str. 125.
16 »Nicht aus irgendwelchen philosemitischen Neigungen, sondern lediglich aus
religiösen und ethischen Empfinden heraus muß ich in Übereinstimmung mit
dem Urteil aller positiv christlichen Volkskreise in Deutschland erklären, daß wir
215
