Page 255 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 255
LUKA VIDMAR IDR.
protestantskih knjig in še manj vseh slovenskih (protestantskih)
knjig. Pri svojem delu je bila namreč zavezana pravilom Tridentinske-
ga koncila Rimskokatoliške cerkve (1545–1563) in seznamu spornih
tiskov, ki je bil objavljen v rimskem indeksu prepovedanih knjig (Index
librorum prohibitorum). Iskala je predvsem najhujše »krivoverske« knji-
ge, tj. protestantske teološke (!) tiske, pri čemer jezik sploh ni bil
pomemben. Velika večina zaplenjenih in sežganih knjig je bila nemška
(odstotek slovenskih knjig v tedanjih knjižnicah na Slovenskem, na
primer v protestantski stanovski knjižnici, je bil namreč majhen); šlo
je zlasti za dela Martina Luthra, Philippa Melanchthona in drugih
nemških teologov, ki jih je Index uvrščal v kategorijo »krivovercev
prvega razreda«. Manj sporna in zato v manjši nevarnosti oziroma
zunaj nje so bila dela protestantov, ki niso bila teološka in niso bila
uvrščena na Index. Komisije zato niso zanimala literarna, filološka,
zgodovinska, medicinska, glasbena in podobna slovenska ter tuje
jezična dela Adama Bohoriča, Krištofa Spindlerja, Hieronima Megi-
serja, Davida Verbca in drugih slovenskih protestantov. Prav tako
komisija večinoma ni uničevala protestantskih prevodov Svetega pisma.
Med temi je bila popolnoma varna Dalmatinova Biblija (1584), naj-
pomembnejše delo slovenske reformacije, ki je Index ni prepovedoval
oziroma je njeno uporabo pogojno (z dovoljenjem krajevnega škofa,
v Ljubljani torej Hrena) dovoljeval skupaj z drugimi protestantskimi
prevodi Svetega pisma, ki niso bili delo »krivovercev prvega razreda«.
Leto 1600 so zato tovrstna dela preživela v precejšnjem številu. Od
slovenskih protestantskih knjig so bile med delovanjem protirefor-
macijske komisije neposredno ogrožene predvsem Trubarjeve, saj je
bil Primož Trubar uvrščen na seznam prepovedanih avtorjev. Tako ni
presenetljivo, da so se njegova dela ohranila v tako malo izvodih. Sicer
pa je treba vedno upoštevati, da slaba ohranjenost določenih naslovov
ni nujno (samo) posledica načrtnega uničenja, temveč običajnih ča-
sovnih dejavnikov (obrabljenost, požar, neustrezna hramba, zavrže-
nje). V maloštevilnih izvodih (ali pa sploh ne) so namreč ohranjene
tudi katoliške knjige iz tega obdobja (ohranjen ni npr. slovenski Pa-
cherneckerjev katekizem iz 16. stoletja; slovenski Kanizijev katekizem
z začetka 17. stoletja, natisnjen v kar 2000 izvodih, pa je znan v enem
samem izvodu).
253
protestantskih knjig in še manj vseh slovenskih (protestantskih)
knjig. Pri svojem delu je bila namreč zavezana pravilom Tridentinske-
ga koncila Rimskokatoliške cerkve (1545–1563) in seznamu spornih
tiskov, ki je bil objavljen v rimskem indeksu prepovedanih knjig (Index
librorum prohibitorum). Iskala je predvsem najhujše »krivoverske« knji-
ge, tj. protestantske teološke (!) tiske, pri čemer jezik sploh ni bil
pomemben. Velika večina zaplenjenih in sežganih knjig je bila nemška
(odstotek slovenskih knjig v tedanjih knjižnicah na Slovenskem, na
primer v protestantski stanovski knjižnici, je bil namreč majhen); šlo
je zlasti za dela Martina Luthra, Philippa Melanchthona in drugih
nemških teologov, ki jih je Index uvrščal v kategorijo »krivovercev
prvega razreda«. Manj sporna in zato v manjši nevarnosti oziroma
zunaj nje so bila dela protestantov, ki niso bila teološka in niso bila
uvrščena na Index. Komisije zato niso zanimala literarna, filološka,
zgodovinska, medicinska, glasbena in podobna slovenska ter tuje
jezična dela Adama Bohoriča, Krištofa Spindlerja, Hieronima Megi-
serja, Davida Verbca in drugih slovenskih protestantov. Prav tako
komisija večinoma ni uničevala protestantskih prevodov Svetega pisma.
Med temi je bila popolnoma varna Dalmatinova Biblija (1584), naj-
pomembnejše delo slovenske reformacije, ki je Index ni prepovedoval
oziroma je njeno uporabo pogojno (z dovoljenjem krajevnega škofa,
v Ljubljani torej Hrena) dovoljeval skupaj z drugimi protestantskimi
prevodi Svetega pisma, ki niso bili delo »krivovercev prvega razreda«.
Leto 1600 so zato tovrstna dela preživela v precejšnjem številu. Od
slovenskih protestantskih knjig so bile med delovanjem protirefor-
macijske komisije neposredno ogrožene predvsem Trubarjeve, saj je
bil Primož Trubar uvrščen na seznam prepovedanih avtorjev. Tako ni
presenetljivo, da so se njegova dela ohranila v tako malo izvodih. Sicer
pa je treba vedno upoštevati, da slaba ohranjenost določenih naslovov
ni nujno (samo) posledica načrtnega uničenja, temveč običajnih ča-
sovnih dejavnikov (obrabljenost, požar, neustrezna hramba, zavrže-
nje). V maloštevilnih izvodih (ali pa sploh ne) so namreč ohranjene
tudi katoliške knjige iz tega obdobja (ohranjen ni npr. slovenski Pa-
cherneckerjev katekizem iz 16. stoletja; slovenski Kanizijev katekizem
z začetka 17. stoletja, natisnjen v kar 2000 izvodih, pa je znan v enem
samem izvodu).
253
