Page 256 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 256
RAZGLEDI, VPOGLEDI
29. decembra 1600 in 9. januarja 1601 so torej v Ljubljani večino-
ma gorele protestantske teološke knjige v nemškem jeziku. Hrenov
dnevnik kot edini doslej znani sočasni vir nikjer izrecno ne imenuje
kraja, domnevno Mestnega trga, ampak pravi samo: »na prostem« in
»na trgu«. Morda sta bila požiga res na Mestnem trgu, ki je za to
dovolj prostoren, vendar bi v poštev prišel tudi Stari trg pri jezuitski
cerkvi. Števila uničenih knjig ne poznamo: 29. decembra 1600 naj bi
jih po Elzeju zgorelo osem vozov (česar za zdaj ni mogoče preveriti v
virih), 9. januarja 1601 pa so po Hrenu sežgali tri vozove knjig. Teda-
nja kategorija »voz« (Wagen) je sama po sebi zelo ohlapna oziroma
raztegljiva – lahko označuje tako majhen voz(iček) kakor večji voz.
Elze je število knjig na podlagi podatka o osmih vozovih sam ocenil
na več kakor 2000. Bolj verjetno jih je bilo v obeh sežigih pred in po
novem letu uničenih manj, vsekakor pa nekaj sto. Slovenske knjige
so v teh grmadah predstavljale manjši del, gotovo pa so bile med
njimi predvsem Trubarjeve. Za primerjavo: protireformacijski škof
Pavel Bizancij, generalni vikar oglejskega patriarha, je leta 1581 na
vsej vizitaciji Kranjske, Štajerske in Koroške zasegel okoli 2000 pro-
testantskih knjig; med izrecno navedenimi knjigami je slovenskih
točno deset odstotkov – skoraj izključno Trubarjeve. V vsakem pri-
meru (tudi če upoštevamo samo Elzeja) je bilo število uničenih slo-
venskih knjig v Ljubljani daleč od zavajajoče navedbe na plošči: »več
tisoč slovenskih knjig«. In v vsakem primeru napis daje historično
napačno predstavo, saj knjig niso sežigali, ker bi bile »slovenske«,
ampak zato, ker so bile protestantske. Če bi imeli danes v rokah vir
oziroma dokaz za Elzejevo trditev o količini (8 vozov) in lokaciji pr-
vega požiga (Mestni trg) ter če bi poznali podatek o lokaciji drugega
požiga (vemo le za količino), potem bi se lahko napisna plošča pred
magistratom glasila: »Med protireformacijo so na tem mestu 29.
decembra 1600 in 9. januarja 1601 sežgali enajst vozov protestantskih
knjig, med katerimi so bile tudi slovenske.« Toda dokler takšnih do-
kazov ni, so za spominski napis na sedanjem ali kakšnem drugem
mestu ustrezne le te besede: »Med protireformacijo so v Ljubljani
29. decembra 1600 in 9. januarja 1601 sežigali protestantske knji
ge.« Sprejemljiv bi bil še interpretativni dodatek: »med njimi naj
zgodnejše slovenske tiske«.
254
29. decembra 1600 in 9. januarja 1601 so torej v Ljubljani večino-
ma gorele protestantske teološke knjige v nemškem jeziku. Hrenov
dnevnik kot edini doslej znani sočasni vir nikjer izrecno ne imenuje
kraja, domnevno Mestnega trga, ampak pravi samo: »na prostem« in
»na trgu«. Morda sta bila požiga res na Mestnem trgu, ki je za to
dovolj prostoren, vendar bi v poštev prišel tudi Stari trg pri jezuitski
cerkvi. Števila uničenih knjig ne poznamo: 29. decembra 1600 naj bi
jih po Elzeju zgorelo osem vozov (česar za zdaj ni mogoče preveriti v
virih), 9. januarja 1601 pa so po Hrenu sežgali tri vozove knjig. Teda-
nja kategorija »voz« (Wagen) je sama po sebi zelo ohlapna oziroma
raztegljiva – lahko označuje tako majhen voz(iček) kakor večji voz.
Elze je število knjig na podlagi podatka o osmih vozovih sam ocenil
na več kakor 2000. Bolj verjetno jih je bilo v obeh sežigih pred in po
novem letu uničenih manj, vsekakor pa nekaj sto. Slovenske knjige
so v teh grmadah predstavljale manjši del, gotovo pa so bile med
njimi predvsem Trubarjeve. Za primerjavo: protireformacijski škof
Pavel Bizancij, generalni vikar oglejskega patriarha, je leta 1581 na
vsej vizitaciji Kranjske, Štajerske in Koroške zasegel okoli 2000 pro-
testantskih knjig; med izrecno navedenimi knjigami je slovenskih
točno deset odstotkov – skoraj izključno Trubarjeve. V vsakem pri-
meru (tudi če upoštevamo samo Elzeja) je bilo število uničenih slo-
venskih knjig v Ljubljani daleč od zavajajoče navedbe na plošči: »več
tisoč slovenskih knjig«. In v vsakem primeru napis daje historično
napačno predstavo, saj knjig niso sežigali, ker bi bile »slovenske«,
ampak zato, ker so bile protestantske. Če bi imeli danes v rokah vir
oziroma dokaz za Elzejevo trditev o količini (8 vozov) in lokaciji pr-
vega požiga (Mestni trg) ter če bi poznali podatek o lokaciji drugega
požiga (vemo le za količino), potem bi se lahko napisna plošča pred
magistratom glasila: »Med protireformacijo so na tem mestu 29.
decembra 1600 in 9. januarja 1601 sežgali enajst vozov protestantskih
knjig, med katerimi so bile tudi slovenske.« Toda dokler takšnih do-
kazov ni, so za spominski napis na sedanjem ali kakšnem drugem
mestu ustrezne le te besede: »Med protireformacijo so v Ljubljani
29. decembra 1600 in 9. januarja 1601 sežigali protestantske knji
ge.« Sprejemljiv bi bil še interpretativni dodatek: »med njimi naj
zgodnejše slovenske tiske«.
254
