Page 260 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 260
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Treba pa je tudi sicer reči, da tridentinska pravila ne govore o
(prepovedanih) »teoloških« knjigah (v smislu nekakšnih specialistič-
nih strokovnih razprav, kot to razumemo danes), temveč o »knjigah,
ki izrecno obravnavajo religijo«. Že na rimskih komisijah, ki so sesta-
vljale indekse tistega časa, so bila obravnavana in v celoti ali delno
obsojena tudi nekatera zgodovinska, medicinska in druga dela, ki so
tako ali drugače zadevala religijo in se prepletala z njo, druga pa so
bila prepuščena presoji katoliških teologov po naročilu škofov ali
inkvizitorjev. Zadevo zapleta tudi dejstvo, da se je rimski indeks že v
tistem času spreminjal, širil in ožil, »čistil«. V dodatku k prvemu
publiciranemu papeškemu Indeksu iz leta 1559 je bil na primer se-
znam 61 tiskarjev – nenazadnje tudi Trubarjev tiskar Morhart v Tü-
bingenu – in njihovi tiski so bili prepovedani ne glede na avtorja, jezik
ali vsebino. Kasneje tega ni bilo več, toda dileme, kako v konkretnosti
slediti rimskim navodilom, so ostajale. Ne gre tudi pozabiti, da so bile
protireformacijske komisije organ, ki je izvrševal politiko deželnega
kneza in njegovo namero rekatolizirati deželo, kar se ni nujno in
avtomatično ujemalo s papeškimi prioritetami. Kako so komisije
dejansko ravnale, bi več povedali konkretni seznami zaplenjenih in
sežganih knjig. Ponekod jih imajo oziroma so jih našli, pri nas, kakor
kaže, (še) ne.
Še nekaj besed o Bibliji in njenih prevodih in branju. »Tridentinska
pravila« določajo, da lahko prevode Stare zaveze, ki so delo heretikov,
z dovoljenjem škofa berejo le »učeni in pobožni ljudje«, če jih uporab
ljajo kot komentar k Vulgati (uradnemu latinskemu prevodu), da bi
Sveto pismo bolje razumeli. Branje prevodov Nove zaveze, ki so delo
heretikov prvega razreda, pa naj ne bo dovoljeno nikomur (!). Branje
je lahko dovoljeno le tistim, ki jim je dovoljeno tudi prevajanje, in
sicer le v izdajah, kjer so taki prevodi pridruženi dovoljenim prevo-
dom ali Vulgati in je iz njih katoliška teološka fakulteta ali inkvizicija
že izločila sumljiva mesta … (Pravilo 3). Izjemna dovoljenja, kakršna
so smeli dajati škofje, so torej namenjena v obeh primerih le za izbra-
ne teologe.
Tudi branje prevodov Biblije v ljudskih jezikih, ki so delo katoliških
avtorjev oziroma prevajalcev, je dovoljeno le tistim (vernikom), kate-
rim to dovoli škof ali inkvizitor po nasvetu župnika ali spovednika,
258
Treba pa je tudi sicer reči, da tridentinska pravila ne govore o
(prepovedanih) »teoloških« knjigah (v smislu nekakšnih specialistič-
nih strokovnih razprav, kot to razumemo danes), temveč o »knjigah,
ki izrecno obravnavajo religijo«. Že na rimskih komisijah, ki so sesta-
vljale indekse tistega časa, so bila obravnavana in v celoti ali delno
obsojena tudi nekatera zgodovinska, medicinska in druga dela, ki so
tako ali drugače zadevala religijo in se prepletala z njo, druga pa so
bila prepuščena presoji katoliških teologov po naročilu škofov ali
inkvizitorjev. Zadevo zapleta tudi dejstvo, da se je rimski indeks že v
tistem času spreminjal, širil in ožil, »čistil«. V dodatku k prvemu
publiciranemu papeškemu Indeksu iz leta 1559 je bil na primer se-
znam 61 tiskarjev – nenazadnje tudi Trubarjev tiskar Morhart v Tü-
bingenu – in njihovi tiski so bili prepovedani ne glede na avtorja, jezik
ali vsebino. Kasneje tega ni bilo več, toda dileme, kako v konkretnosti
slediti rimskim navodilom, so ostajale. Ne gre tudi pozabiti, da so bile
protireformacijske komisije organ, ki je izvrševal politiko deželnega
kneza in njegovo namero rekatolizirati deželo, kar se ni nujno in
avtomatično ujemalo s papeškimi prioritetami. Kako so komisije
dejansko ravnale, bi več povedali konkretni seznami zaplenjenih in
sežganih knjig. Ponekod jih imajo oziroma so jih našli, pri nas, kakor
kaže, (še) ne.
Še nekaj besed o Bibliji in njenih prevodih in branju. »Tridentinska
pravila« določajo, da lahko prevode Stare zaveze, ki so delo heretikov,
z dovoljenjem škofa berejo le »učeni in pobožni ljudje«, če jih uporab
ljajo kot komentar k Vulgati (uradnemu latinskemu prevodu), da bi
Sveto pismo bolje razumeli. Branje prevodov Nove zaveze, ki so delo
heretikov prvega razreda, pa naj ne bo dovoljeno nikomur (!). Branje
je lahko dovoljeno le tistim, ki jim je dovoljeno tudi prevajanje, in
sicer le v izdajah, kjer so taki prevodi pridruženi dovoljenim prevo-
dom ali Vulgati in je iz njih katoliška teološka fakulteta ali inkvizicija
že izločila sumljiva mesta … (Pravilo 3). Izjemna dovoljenja, kakršna
so smeli dajati škofje, so torej namenjena v obeh primerih le za izbra-
ne teologe.
Tudi branje prevodov Biblije v ljudskih jezikih, ki so delo katoliških
avtorjev oziroma prevajalcev, je dovoljeno le tistim (vernikom), kate-
rim to dovoli škof ali inkvizitor po nasvetu župnika ali spovednika,
258
