Page 267 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 267
BO@IDAR DEBENJAK
uporabljen slovenski tisk. Ko sem se obrnil na Državni arhiv, je gospa
Ema Umek ljubeznivo poskrbela, da so mi knjigo prevezali, makula-
turni papir pa identificirali kot liste iz Dalmatinove biblije (del se je
dal dobro obnoviti, če se prav spomnim, iz Jobove knjige, del pa je bil
nerešljiv); to rešeno gradivo je zdaj ena od arhivalij Državnega arhiva.
Toliko o vsesplošnem pietetnem odnosu do Dalmatina. Hren je bib
lijo pač samo delno lahko zaščitil za rabo med duhovščino.
b) Kdaj je gorelo: 23. decembra 1600 in 9. januarja 1601. Za prvi
sežig se sklicuje na svojo zbirko listin, za drugega na Hrenov rokopis.
Imel ga je v rokah; zakaj se pri prvem sežigu ne sklicuje nanj? Nesklad-
je njegovega in Hrenovega datuma torej ostaja odprto, lapsus calami
je seveda verjeten, a ne edino mogoč. Lahko sta celo pravilna oba
decembrska datuma in Valvasor omenja prvega (ki ga zmotno združi
z drugim), Hren pa posebej omenja drugega, prvega pa preskoči; v
tem primeru bi šlo celo za tri sežige.
c) Kje je gorelo: »Na javnem trgu«, točneje »na trgu pred roto-
vžem«. Rotovž pa je leta 1600 že stal na današnjem mestu, in trg pred
njim visi, kar pojasnjuje Valvasorjev predlog »auf dem Platze unter
dem Rahthause«.
d) Koliko je gorelo: pri drugem sežigu »še trije vozovi«, za decem-
brski sežig pa ne navaja količine, a očitno je bila večja kot pri drugem
sežigu. Za primerjavo lahko vzamemo podatek, koliko knjig je bilo
24. novembra 1600 odpeljanih iz lontovža v Gradcu: »deset voz« (VII.
knj. 14. pogl. str. 467). Če je bilo ob januarskem sežigu v plamenih
knjig za »še tri vozove«, jih manjka do skupno enajst voz še osem, kar
tudi ni neverjetno, vsaj dvakrat toliko kot ob januarskem sežigu, torej
šest, pa jih je najbrž kar bilo. Vprašanja količine sežganih knjig torej
ni mogoče zapreti.
Valvasor nam seveda ne govori, v katerih jezikih so bile natisnjene
knjige, ki so gorele. Da so bili med njimi slovenski protestantski tiski,
seveda ni dvoma, in vsako leto se spominjamo tega, da je slovenska
knjiga preživela ta udarec in še mnoge naslednje.
Protestantske knjige pa so gorele tudi v drugih »slovenskih deže-
lah« (vier windische Länder je izraz, ki ga uporabi kranjski deželni
glavar Kacianer, o katerem poroča Valvasor na drugem mestu, in misli
s tem Kranjsko, Koroško, Štajersko, pokneženo grofijo Goriško).
265
uporabljen slovenski tisk. Ko sem se obrnil na Državni arhiv, je gospa
Ema Umek ljubeznivo poskrbela, da so mi knjigo prevezali, makula-
turni papir pa identificirali kot liste iz Dalmatinove biblije (del se je
dal dobro obnoviti, če se prav spomnim, iz Jobove knjige, del pa je bil
nerešljiv); to rešeno gradivo je zdaj ena od arhivalij Državnega arhiva.
Toliko o vsesplošnem pietetnem odnosu do Dalmatina. Hren je bib
lijo pač samo delno lahko zaščitil za rabo med duhovščino.
b) Kdaj je gorelo: 23. decembra 1600 in 9. januarja 1601. Za prvi
sežig se sklicuje na svojo zbirko listin, za drugega na Hrenov rokopis.
Imel ga je v rokah; zakaj se pri prvem sežigu ne sklicuje nanj? Nesklad-
je njegovega in Hrenovega datuma torej ostaja odprto, lapsus calami
je seveda verjeten, a ne edino mogoč. Lahko sta celo pravilna oba
decembrska datuma in Valvasor omenja prvega (ki ga zmotno združi
z drugim), Hren pa posebej omenja drugega, prvega pa preskoči; v
tem primeru bi šlo celo za tri sežige.
c) Kje je gorelo: »Na javnem trgu«, točneje »na trgu pred roto-
vžem«. Rotovž pa je leta 1600 že stal na današnjem mestu, in trg pred
njim visi, kar pojasnjuje Valvasorjev predlog »auf dem Platze unter
dem Rahthause«.
d) Koliko je gorelo: pri drugem sežigu »še trije vozovi«, za decem-
brski sežig pa ne navaja količine, a očitno je bila večja kot pri drugem
sežigu. Za primerjavo lahko vzamemo podatek, koliko knjig je bilo
24. novembra 1600 odpeljanih iz lontovža v Gradcu: »deset voz« (VII.
knj. 14. pogl. str. 467). Če je bilo ob januarskem sežigu v plamenih
knjig za »še tri vozove«, jih manjka do skupno enajst voz še osem, kar
tudi ni neverjetno, vsaj dvakrat toliko kot ob januarskem sežigu, torej
šest, pa jih je najbrž kar bilo. Vprašanja količine sežganih knjig torej
ni mogoče zapreti.
Valvasor nam seveda ne govori, v katerih jezikih so bile natisnjene
knjige, ki so gorele. Da so bili med njimi slovenski protestantski tiski,
seveda ni dvoma, in vsako leto se spominjamo tega, da je slovenska
knjiga preživela ta udarec in še mnoge naslednje.
Protestantske knjige pa so gorele tudi v drugih »slovenskih deže-
lah« (vier windische Länder je izraz, ki ga uporabi kranjski deželni
glavar Kacianer, o katerem poroča Valvasor na drugem mestu, in misli
s tem Kranjsko, Koroško, Štajersko, pokneženo grofijo Goriško).
265
