Page 264 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 264
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Valvasor se s sežigoma knjig v Ljubljani ukvarja dvakrat: najprej
v ustreznem poglavju knjige o religiji na Kranjskem (Sedma knjiga,
XIV. poglavje: O popolni odpravi evangeličanske religije in odstranitvi iz
dežele teh, ki so v njej vztrajali), kjer govori o dogajanju vsebinsko in bolj
v velikem orisu, nato pa še na ustreznem mestu v knjigi o Topografi-
ji v poglavju o Glavnem mestu Ljubljani ob letnicah 1600, 1601, 1616.
Oglejmo si najprej splošni oris (Slava vojvodine Kranjske, drugi zve-
zek, sedma knjiga, XIV. poglavje, strani 468 [oba stolpca] in 469 [levi
stolpec]).
»Luteranski meščani v Ljubljani morajo zapustiti mesto in deželo.«
»Zadnji sunek v srce je dobila evangeličanska religija na Kranjskem
leta 1601 v srcu dežele, namreč v Ljubljani, ko sta od nadvojvode do-
ločena reformacijska komisarja, namreč Njegova knež. mil. gospod
Tomaž Hren, škof v Ljubljani itn., in gospod Jurij Lenkovič, baron,
deželni glavar na Kranjskem in poveljnik na Hrvaškem itn., prvič
pozvala predse vse meščane in prebivalce, med njimi tudi uradnike
častitih deželnih stanov, in tistim, ki so se priznavali k evangeličanski
religiji, naložila, naj se v roku šestih tednov in treh dni odstranijo ne
le iz mesta Ljubljana, temveč tudi iz vseh dežel Njegove svetl., prej pa
prodajo svojo posest, iz nje tudi izplačajo upnike in Njegovi knež.
svetl. prepustijo vsak deseti penez.«
»Razdejanje pokopališča.«
»In še: nanovo urejeno in pokoju mrtvih posvečeno luteransko po-
kopališče se je moralo pokoriti za to, da je luthrovsko-preminulim tele-
som dajalo naročje za pokoj, in trpeti nespokoj, celo sploh ne biti več
mesto pokoja; zakaj razdejali so ga, podrli leseno ograjo in jo sežgali.
Enako se je godilo luteranskim knjigam, ki so se nahajale po vsem
mestu: prav vse so zbrali skupaj in jih sežgali na odprtem [ali: javnem]
trgu.
Pri tako strogem postopku reformiranja jih je le šest izmed meščan-
stva sprejelo katoliško vero; drugi evangeličanski meščani in prebivalci
pa so zato prijeli za popotno palico in rajši zapustili hišo in dvorišče,
mesto in deželo kot pa svojo vero; to so tudi naredili, ko se je iztekel
njim postavljeni termin, in se odselili.«
262
Valvasor se s sežigoma knjig v Ljubljani ukvarja dvakrat: najprej
v ustreznem poglavju knjige o religiji na Kranjskem (Sedma knjiga,
XIV. poglavje: O popolni odpravi evangeličanske religije in odstranitvi iz
dežele teh, ki so v njej vztrajali), kjer govori o dogajanju vsebinsko in bolj
v velikem orisu, nato pa še na ustreznem mestu v knjigi o Topografi-
ji v poglavju o Glavnem mestu Ljubljani ob letnicah 1600, 1601, 1616.
Oglejmo si najprej splošni oris (Slava vojvodine Kranjske, drugi zve-
zek, sedma knjiga, XIV. poglavje, strani 468 [oba stolpca] in 469 [levi
stolpec]).
»Luteranski meščani v Ljubljani morajo zapustiti mesto in deželo.«
»Zadnji sunek v srce je dobila evangeličanska religija na Kranjskem
leta 1601 v srcu dežele, namreč v Ljubljani, ko sta od nadvojvode do-
ločena reformacijska komisarja, namreč Njegova knež. mil. gospod
Tomaž Hren, škof v Ljubljani itn., in gospod Jurij Lenkovič, baron,
deželni glavar na Kranjskem in poveljnik na Hrvaškem itn., prvič
pozvala predse vse meščane in prebivalce, med njimi tudi uradnike
častitih deželnih stanov, in tistim, ki so se priznavali k evangeličanski
religiji, naložila, naj se v roku šestih tednov in treh dni odstranijo ne
le iz mesta Ljubljana, temveč tudi iz vseh dežel Njegove svetl., prej pa
prodajo svojo posest, iz nje tudi izplačajo upnike in Njegovi knež.
svetl. prepustijo vsak deseti penez.«
»Razdejanje pokopališča.«
»In še: nanovo urejeno in pokoju mrtvih posvečeno luteransko po-
kopališče se je moralo pokoriti za to, da je luthrovsko-preminulim tele-
som dajalo naročje za pokoj, in trpeti nespokoj, celo sploh ne biti več
mesto pokoja; zakaj razdejali so ga, podrli leseno ograjo in jo sežgali.
Enako se je godilo luteranskim knjigam, ki so se nahajale po vsem
mestu: prav vse so zbrali skupaj in jih sežgali na odprtem [ali: javnem]
trgu.
Pri tako strogem postopku reformiranja jih je le šest izmed meščan-
stva sprejelo katoliško vero; drugi evangeličanski meščani in prebivalci
pa so zato prijeli za popotno palico in rajši zapustili hišo in dvorišče,
mesto in deželo kot pa svojo vero; to so tudi naredili, ko se je iztekel
njim postavljeni termin, in se odselili.«
262
