Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 116
RAZPRAVE, [TUDIJE
zarjati, jim prepovedati zakramente, »inu aku se nečeo preoberniti,
taku je imajo v pan [izobčenje] djati, tu je, kakor mertve vude, cillu
[povsem] od Cerqve ločiti, h pogublenju tiga messa, de duh zveličan
bode.« (GP1584: 44) Če posameznik svojega spolnega poželenja ne
omejuje, se lahko torej razvijeta protivredno čustvo in protivred-
no vedênje. Proces zaljubljanja lahko prikažem s Kastelcem (prim.
NC1684: 49): neomejevanje poželenja (»želje« do stvaritve v snovnem
svetu) je protivredno, vodi v razvoj erotične ljubezni (»slepote«, s
katero je duša »prilepljena« na ustvarjeni svet), ki je protivredna in
vodi v razvoj protivrednega vedênja (do »nečistosti«, ko je objekt se-
ksualiziran človek, in »lakomnosti«, ko je objekt reč).
Moralnost erotične ljubezni lahko prikažem tudi pri Trubarju:
poželenje je – po veri – odpustljivi greh, ki si ga delimo vsi ljudje in je
posledica izvirnega greha – gre za skvarjenost človeka v Avguštinovem
smislu. Take želje je treba z Božjo pomočjo omejevati, tudi ciljno. Če
pa se posameznik (in to je signal za pomanjkanje vere) poželenju
prepušča in določenemu objektu poželenja pripenja (tako iz bioloških
značilnosti objekta kot iz trenutnih kulturnih vrednot izvirajoče)
pozitivne pomene, objekt izolira, se skratka zaljubi, je to čustvo ne-
moralno, protivredno v pravem smislu (saj so tudi sicer luterancem
vsa človeška vedênja, misli in besede grešne, a nekatere opravičljivo)
– onemogoča zveličanje. Tako čustvo lahko sproži »zunanje«, vidne
grehe, vedênje zaljubljencev (eden izmed primerov je prešuštvo). Tako
uresničevanje je po Trubarju proti vesti vsakega posameznika, saj je
ta grehu dal polni pristanek in ga prekvalificiral v naglavni greh.
Po Trubarju, Dalmatinu in Kastelcu ima vse ustvarjeno svoj na-
men, tudi ljubezen (verjetno tudi po Skalarju): namenjena je ljubljenju
Boga. Obstoj ljubezni je upravičen le s tem namenom. Po Trubarju
(verjetno tudi Dalmatinu), Skalarju in Kastelcu je objekt posamezni-
kove največje naklonjenosti (ljubezni) lahko le en: ali je to stvarnik
(posameznik je pravičen) ali je to stvaritev (posameznik je neveren oz.
grešen, porbipnaaddačsuvtentui 2p)o. PmooTčirutrbuadrjiuti,indaDvalombjaetkintuu bi se moral posa-
meznik svojega poželenja
vidi stvarnikovo stvaritev, da je objekt poželenja le označevalec za drug
objekt poželenja, ki je Bog. Skalar in Kastelec sta menila podobno,
a ne enako: po njiju je z nadčutno pomočjo želja po Bogu mogoča,
114
zarjati, jim prepovedati zakramente, »inu aku se nečeo preoberniti,
taku je imajo v pan [izobčenje] djati, tu je, kakor mertve vude, cillu
[povsem] od Cerqve ločiti, h pogublenju tiga messa, de duh zveličan
bode.« (GP1584: 44) Če posameznik svojega spolnega poželenja ne
omejuje, se lahko torej razvijeta protivredno čustvo in protivred-
no vedênje. Proces zaljubljanja lahko prikažem s Kastelcem (prim.
NC1684: 49): neomejevanje poželenja (»želje« do stvaritve v snovnem
svetu) je protivredno, vodi v razvoj erotične ljubezni (»slepote«, s
katero je duša »prilepljena« na ustvarjeni svet), ki je protivredna in
vodi v razvoj protivrednega vedênja (do »nečistosti«, ko je objekt se-
ksualiziran človek, in »lakomnosti«, ko je objekt reč).
Moralnost erotične ljubezni lahko prikažem tudi pri Trubarju:
poželenje je – po veri – odpustljivi greh, ki si ga delimo vsi ljudje in je
posledica izvirnega greha – gre za skvarjenost človeka v Avguštinovem
smislu. Take želje je treba z Božjo pomočjo omejevati, tudi ciljno. Če
pa se posameznik (in to je signal za pomanjkanje vere) poželenju
prepušča in določenemu objektu poželenja pripenja (tako iz bioloških
značilnosti objekta kot iz trenutnih kulturnih vrednot izvirajoče)
pozitivne pomene, objekt izolira, se skratka zaljubi, je to čustvo ne-
moralno, protivredno v pravem smislu (saj so tudi sicer luterancem
vsa človeška vedênja, misli in besede grešne, a nekatere opravičljivo)
– onemogoča zveličanje. Tako čustvo lahko sproži »zunanje«, vidne
grehe, vedênje zaljubljencev (eden izmed primerov je prešuštvo). Tako
uresničevanje je po Trubarju proti vesti vsakega posameznika, saj je
ta grehu dal polni pristanek in ga prekvalificiral v naglavni greh.
Po Trubarju, Dalmatinu in Kastelcu ima vse ustvarjeno svoj na-
men, tudi ljubezen (verjetno tudi po Skalarju): namenjena je ljubljenju
Boga. Obstoj ljubezni je upravičen le s tem namenom. Po Trubarju
(verjetno tudi Dalmatinu), Skalarju in Kastelcu je objekt posamezni-
kove največje naklonjenosti (ljubezni) lahko le en: ali je to stvarnik
(posameznik je pravičen) ali je to stvaritev (posameznik je neveren oz.
grešen, porbipnaaddačsuvtentui 2p)o. PmooTčirutrbuadrjiuti,indaDvalombjaetkintuu bi se moral posa-
meznik svojega poželenja
vidi stvarnikovo stvaritev, da je objekt poželenja le označevalec za drug
objekt poželenja, ki je Bog. Skalar in Kastelec sta menila podobno,
a ne enako: po njiju je z nadčutno pomočjo želja po Bogu mogoča,
114
