Page 121 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 121
Cvetka Hedžet Tóth
VEKOSLAV GRMI^ O PROTESTANTIZMU
1. Trubarjeva teološka antropologija
Vekoslav Grmič (4. junij 1923 – 21. marec 2005) je negoval izjemno
spoštovanje do slovenskega protestantizma in je svoje pozitivno vred-
notenje tudi vedno znova izražal ob različnih priložnostih in priredit
vah, posvečenih našim prvim protestantom, med katerimi seveda
izstopa Primož Trubar (1508–1586). Ta »kulturni slovenski čudež iz
16. stoletja«,1 kakor Grmič v članku z naslovom Ob Trubarjevem knji-
žnem sejmu v Ljubljani (29. 11. 2001) označuje Trubarjev prispevek
slovenstvu, je po njegovem lahko nastal samo iz Trubarjevega »glo-
bokega verskega prepričanja in iz iskrene ljubezni do slovenskega
naroda«.2 Trubarjevih šestindvajset del je dobrosrčnemu slovenskemu
ljudstvu dalo ne samo nastanek slovenskega knjižnega jezika, ampak
tudi »temelje za razvoj slovenskega ljudstva v enakovreden slovenski
narod v evropski skupnosti drugih narodov«.3 Zato iz Trubarjevega
posvetila baronu Ivanu Ungnadu (1493–1564) Grmič omenja tole
misel. »Odkar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo, zakaj slovenski jezik
se doslej nikoli ni pisal, še manj pa tiskal.«4 Zapisana beseda je trajna
in latinski rek, da imajo knjige svojo usodo (habent sua fata libelli), je več
kot primeren za opis usode knjig, ki so nam jih posredovali naši re-
formatorji, protestanti.
Pozitivne pridobitve reformacije za nas, Slovence, povzema Grmič
v tole pomembno oceno: »Izostren čut za svobodo in človekove pra-
vice, za enakost pred Bogom vseh narodov in posameznih ljudi se je
1 Vekoslav Grmič: Misli iz šole življenja, Unigraf, Ljubljana 2003, str. 173.
2 Prav tam.
3 Prav tam.
4 Prav tam.
119
VEKOSLAV GRMI^ O PROTESTANTIZMU
1. Trubarjeva teološka antropologija
Vekoslav Grmič (4. junij 1923 – 21. marec 2005) je negoval izjemno
spoštovanje do slovenskega protestantizma in je svoje pozitivno vred-
notenje tudi vedno znova izražal ob različnih priložnostih in priredit
vah, posvečenih našim prvim protestantom, med katerimi seveda
izstopa Primož Trubar (1508–1586). Ta »kulturni slovenski čudež iz
16. stoletja«,1 kakor Grmič v članku z naslovom Ob Trubarjevem knji-
žnem sejmu v Ljubljani (29. 11. 2001) označuje Trubarjev prispevek
slovenstvu, je po njegovem lahko nastal samo iz Trubarjevega »glo-
bokega verskega prepričanja in iz iskrene ljubezni do slovenskega
naroda«.2 Trubarjevih šestindvajset del je dobrosrčnemu slovenskemu
ljudstvu dalo ne samo nastanek slovenskega knjižnega jezika, ampak
tudi »temelje za razvoj slovenskega ljudstva v enakovreden slovenski
narod v evropski skupnosti drugih narodov«.3 Zato iz Trubarjevega
posvetila baronu Ivanu Ungnadu (1493–1564) Grmič omenja tole
misel. »Odkar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo, zakaj slovenski jezik
se doslej nikoli ni pisal, še manj pa tiskal.«4 Zapisana beseda je trajna
in latinski rek, da imajo knjige svojo usodo (habent sua fata libelli), je več
kot primeren za opis usode knjig, ki so nam jih posredovali naši re-
formatorji, protestanti.
Pozitivne pridobitve reformacije za nas, Slovence, povzema Grmič
v tole pomembno oceno: »Izostren čut za svobodo in človekove pra-
vice, za enakost pred Bogom vseh narodov in posameznih ljudi se je
1 Vekoslav Grmič: Misli iz šole življenja, Unigraf, Ljubljana 2003, str. 173.
2 Prav tam.
3 Prav tam.
4 Prav tam.
119
