Page 125 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 125
CVETKA HED@ET TÓTH
Tudi slovenski značaj je doživel svoje preobražanje vse do danes in
naših prvih protestantskih piscev ne moremo obravnavati kot samo
in zgolj pomembne literarnozgodovinske osebnosti. Pojmovanje
človekove osebnosti in mesta človeka v družbi, vera v napredek ter
celo zgodovinski optimizem pri nas veliko dolgujejo protestantizmu.
V svojem Govoru na proslavi ob dnevu reformacije v Mariboru (29. 10.
2001) Grmič pravi, da je »protireformacija zatrla protestantsko cer-
kveno organizacijo, pregnala najbolj goreče vernike ali pa jih pripe-
ljala nazaj v Katoliško cerkev. Ohranila je le nekaj njene jezikovne in
slovstvene tradicije, nekaj tudi protestantskih knjig, npr. Biblijo. Ni-
kakor pa ni mogla popolnoma zatreti njenega uporniškega duha
samozavesti v slovenskih vernikih, ki je živel in deloval naprej.«16
Vsekakor bi bila zanimiva kakšna poglobljena študija, ki bi kon-
tinuiteto protestantizma pri nas, in to v krajih, kjer so ga sicer fizično
pregnali, z izjemo Prekmurja, opazovala na podlagi živetih vrednot
in idej o svobodi posameznika in njegove misli. Sem nedvomno spa-
dajo tudi toleranca, živeta in povsem onaravljena strpnost, tj. zmo-
žnost sožitja z nazorsko drugačnimi, pravica do uporništva, ki opo-
zarja na njegov najbolj naravni in prizemljeni temelj, in sicer potrebo
po pravičnosti in občutku za poštenost. V tem pa je privlačnost Tav
čarjevih literarnih upodobitev, ker odkrivajo takšno naravnanost.17
Kajti »evangeljska vera«, ki noče ničesar več slišati »o Rimu in o rim-
skem papežu«,18 prinaša stanovitnost. Takšna samostojnost mišljenja
se pri nas nikdar več ni izgubila in ne glede na vse krute pogrome
proti protestantom smo v precejšnjem delu naroda ohranili to izje-
mno lastnost in negovano nagnjenje, da smo v bistvu uporniki, ki
nismo pripravljeni ponižno in brez zadržkov sprejeti kakršne koli
resnice, še posebej ne, če nam je vsiljena. Gre za resnico, ki jo prežema
pravičnost, in ta ni nikjer že izgotovljena, nikjer ne čaka na nas, ampak
jo odgovorno delamo in živimo prav vsak trenutek. Ta antropološka
sestavina protestantizma nas je kot narod zaznamovala v najboljšem
16 Vekoslav Grmič: Misli iz šole življenja, str. 122.
17 Gl. Timothy Pogačar: Škoda, da je bil Trubar luteranec, v: Reformacija na Slovenskem.
Ob 500-letnici Trubarjevega rojstva. Obdobja 27 (ur. Aleksander Bjelčevič), ZZFF,
Ljubljana 2010, 159–167.
18 Prav tam, str. 266.
123
Tudi slovenski značaj je doživel svoje preobražanje vse do danes in
naših prvih protestantskih piscev ne moremo obravnavati kot samo
in zgolj pomembne literarnozgodovinske osebnosti. Pojmovanje
človekove osebnosti in mesta človeka v družbi, vera v napredek ter
celo zgodovinski optimizem pri nas veliko dolgujejo protestantizmu.
V svojem Govoru na proslavi ob dnevu reformacije v Mariboru (29. 10.
2001) Grmič pravi, da je »protireformacija zatrla protestantsko cer-
kveno organizacijo, pregnala najbolj goreče vernike ali pa jih pripe-
ljala nazaj v Katoliško cerkev. Ohranila je le nekaj njene jezikovne in
slovstvene tradicije, nekaj tudi protestantskih knjig, npr. Biblijo. Ni-
kakor pa ni mogla popolnoma zatreti njenega uporniškega duha
samozavesti v slovenskih vernikih, ki je živel in deloval naprej.«16
Vsekakor bi bila zanimiva kakšna poglobljena študija, ki bi kon-
tinuiteto protestantizma pri nas, in to v krajih, kjer so ga sicer fizično
pregnali, z izjemo Prekmurja, opazovala na podlagi živetih vrednot
in idej o svobodi posameznika in njegove misli. Sem nedvomno spa-
dajo tudi toleranca, živeta in povsem onaravljena strpnost, tj. zmo-
žnost sožitja z nazorsko drugačnimi, pravica do uporništva, ki opo-
zarja na njegov najbolj naravni in prizemljeni temelj, in sicer potrebo
po pravičnosti in občutku za poštenost. V tem pa je privlačnost Tav
čarjevih literarnih upodobitev, ker odkrivajo takšno naravnanost.17
Kajti »evangeljska vera«, ki noče ničesar več slišati »o Rimu in o rim-
skem papežu«,18 prinaša stanovitnost. Takšna samostojnost mišljenja
se pri nas nikdar več ni izgubila in ne glede na vse krute pogrome
proti protestantom smo v precejšnjem delu naroda ohranili to izje-
mno lastnost in negovano nagnjenje, da smo v bistvu uporniki, ki
nismo pripravljeni ponižno in brez zadržkov sprejeti kakršne koli
resnice, še posebej ne, če nam je vsiljena. Gre za resnico, ki jo prežema
pravičnost, in ta ni nikjer že izgotovljena, nikjer ne čaka na nas, ampak
jo odgovorno delamo in živimo prav vsak trenutek. Ta antropološka
sestavina protestantizma nas je kot narod zaznamovala v najboljšem
16 Vekoslav Grmič: Misli iz šole življenja, str. 122.
17 Gl. Timothy Pogačar: Škoda, da je bil Trubar luteranec, v: Reformacija na Slovenskem.
Ob 500-letnici Trubarjevega rojstva. Obdobja 27 (ur. Aleksander Bjelčevič), ZZFF,
Ljubljana 2010, 159–167.
18 Prav tam, str. 266.
123
