Page 124 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 124
RAZPRAVE, [TUDIJE
inkvizicije, čeprav je to dejstvo moreče. Kot da nas ne bi zaobšlo prav
nobeno svetovnozgodovinsko dogajanje Evrope in tako po evropsko
– rečeno s črnim humorjem – so nas Slovence obravnavali kot ena-
kovredne, tudi na grmadi. Skratka, imamo to priznanje, da smo zares
Evropejci že v času reformacije in protireformacije.
Danes imamo zapisane vire, ki dokazujejo, da je bil »Peter Kuplje-
nik iz Kranjske živ sežgan, zvezan ob steber, na Campo dei Fiori kot
zakrknjen krivoverec«, in sicer v soboto, 20. maja 1595, in točno tam
je bil 17. februarja 1600 prav tako živ sežgan Giordano Bruno.15 Mor-
da bi veljalo predlagati, da Petru Kupljeniku v neposredni bližini
evangeličanske cerkve v Ljubljani postavimo spomenik. Vsekakor bi
ga moral imeti še v kraju blizu Bleda in Bohinjske Bele, kjer je bil
rojen okrog leta 1530 v vasici Kupljenik, ki leži pod Babjim zobom.
Spomenik bi bil kot knjiga življenja, v katero je vpisano njegovo ime,
vendar mimo vsakršnega prestižnega poskusa ene veroizpovedi proti
drugi, te, ki je ostala, in one, ki jo je »neki nekdo« uspel pregnati,
vendar nikdar izgnati iz zgodovinskega spomina. V tem najsvetejšem
smislu ohranjanje zgodovinskega spomina pomeni tako enciklope-
dijo smrti kot knjigo življenja, skratka, gre za pietetni odnos do živ-
ljenja, ki je nesmrtno in ohranja večnost.
Ker se je Trubar umaknil v Nemčijo, mu je bila kruta Kupljeniko-
va usoda prihranjena, čeprav njegovo delo spremlja prizvok nečesa
grenkega, znanega z izrazom nikdirdom. Kljub zmagi protireformaci-
je se je duh protestantizma med nami, Slovenci, ohranil. Pisatelj Ivan
Tavčar (1851–1923) v svojih leposlovnih delih Vita vitae meae, Grajski
pisar in V Zali zanimivo poroča o veri, ki se ji ljudje kljub pogromom
niso odrekli, nasprotno, negovali so jo še najprej.
Nekaj dragocenega se je torej ohranilo, vendar samo tako, da so
ga negovali, seveda na skrivaj. Mnogi so ponotranjali izročilo, ki je
usmerjalo k temu, da moraš do tega, v kar veruješ, sam, s svojo pamet
jo najti pot, to moraš razumeti in si prisvojiti kot življenjsko vodilo,
ker gre za tebe samega in za tvoje življenje, ki ga živiš tako, da vsemu,
kar počneš, daješ smisel; ta smisel ti ni vsiljen od zunaj, ni prisila in
grožnja, je varnost, ki te greje in usmerja najprej od znotraj.
15 Silvano Cavazza: Reformacija v oglejskem patriarhatu: heterodoksne skupine in luteranske
skupnosti (in usoda Petra Kupljenika), Zgodovinski časopis 55, 3 (124), 2001, str. 435.
122
inkvizicije, čeprav je to dejstvo moreče. Kot da nas ne bi zaobšlo prav
nobeno svetovnozgodovinsko dogajanje Evrope in tako po evropsko
– rečeno s črnim humorjem – so nas Slovence obravnavali kot ena-
kovredne, tudi na grmadi. Skratka, imamo to priznanje, da smo zares
Evropejci že v času reformacije in protireformacije.
Danes imamo zapisane vire, ki dokazujejo, da je bil »Peter Kuplje-
nik iz Kranjske živ sežgan, zvezan ob steber, na Campo dei Fiori kot
zakrknjen krivoverec«, in sicer v soboto, 20. maja 1595, in točno tam
je bil 17. februarja 1600 prav tako živ sežgan Giordano Bruno.15 Mor-
da bi veljalo predlagati, da Petru Kupljeniku v neposredni bližini
evangeličanske cerkve v Ljubljani postavimo spomenik. Vsekakor bi
ga moral imeti še v kraju blizu Bleda in Bohinjske Bele, kjer je bil
rojen okrog leta 1530 v vasici Kupljenik, ki leži pod Babjim zobom.
Spomenik bi bil kot knjiga življenja, v katero je vpisano njegovo ime,
vendar mimo vsakršnega prestižnega poskusa ene veroizpovedi proti
drugi, te, ki je ostala, in one, ki jo je »neki nekdo« uspel pregnati,
vendar nikdar izgnati iz zgodovinskega spomina. V tem najsvetejšem
smislu ohranjanje zgodovinskega spomina pomeni tako enciklope-
dijo smrti kot knjigo življenja, skratka, gre za pietetni odnos do živ-
ljenja, ki je nesmrtno in ohranja večnost.
Ker se je Trubar umaknil v Nemčijo, mu je bila kruta Kupljeniko-
va usoda prihranjena, čeprav njegovo delo spremlja prizvok nečesa
grenkega, znanega z izrazom nikdirdom. Kljub zmagi protireformaci-
je se je duh protestantizma med nami, Slovenci, ohranil. Pisatelj Ivan
Tavčar (1851–1923) v svojih leposlovnih delih Vita vitae meae, Grajski
pisar in V Zali zanimivo poroča o veri, ki se ji ljudje kljub pogromom
niso odrekli, nasprotno, negovali so jo še najprej.
Nekaj dragocenega se je torej ohranilo, vendar samo tako, da so
ga negovali, seveda na skrivaj. Mnogi so ponotranjali izročilo, ki je
usmerjalo k temu, da moraš do tega, v kar veruješ, sam, s svojo pamet
jo najti pot, to moraš razumeti in si prisvojiti kot življenjsko vodilo,
ker gre za tebe samega in za tvoje življenje, ki ga živiš tako, da vsemu,
kar počneš, daješ smisel; ta smisel ti ni vsiljen od zunaj, ni prisila in
grožnja, je varnost, ki te greje in usmerja najprej od znotraj.
15 Silvano Cavazza: Reformacija v oglejskem patriarhatu: heterodoksne skupine in luteranske
skupnosti (in usoda Petra Kupljenika), Zgodovinski časopis 55, 3 (124), 2001, str. 435.
122
