Page 16 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 16
RAZPRAVE, [TUDIJE
Jonatan Vinkler
CERKOVNA ORDNINGA PRIMO@A TRUBARJA
KOT POLITI^NO DEJANJE
Dve pomembni značilnosti nemškega reformacijskega gibanja v
tretjem desetletju 16. stoletja sta bili predvsem neformal(istič)nost
in – posledično – postopna normiranost/kodificiranost. Oboje se je
izrazito kazalo npr. tudi v raznoliki in tedaj (še) neformalizirani po-
dobi temeljnega kristjanovega opravila – v božji službi. Luther se je
zavedel, da bo treba v »poučujoči cerkvi« nekaj storiti z liturgijo v
latinskem jeziku. Ta je bila dediščina obredja rimske cerkve, vendar
takšnega bogoslužja ljudje povečini zagotovo niso kaj prida razume-
li. Če namreč cerkev stoji na zgolj milosti, veri in Pismu, to v delovanj-
ski praksi pomeni, da se po neizrekljivi Božji milosti podeljena, ne
zaslužena posamičniška vera razodeva tudi skozi razumevanje in
osebno identifikacijo s Pismom in njegovimi nauki. In slednji mora-
jo biti kajpak posredovani v širokemu občestvu verujočih umljivem
jeziku.
Prva Luthrova intervencija v tej smeri je bilo njegovo latinsko be-
sedilo Formula missae et communionis ecclesiae Wittenbergensi (1523). Z
njim je bila latinska maša spremenjena predvsem s stališča reforma-
torjevega teološkega videnja ključnih vprašanj večerje Gospodove.
Mašni kanon je bil odpravljen, Luther pa je po zgledu zgodnje krščan-
ske cerkve ključni poudarek ponovno dal večerji Gospodovi kot aktu
zahvale Bogu in kot dejanju, pri katerem stopa verujoči skozi Jezusa
Kristusa v občestvo (communio) z Vsevladarjem in obratno. In refor-
mator, ki je znal biti ravno toliko silovit pridigar in spreten politik
kot tudi subtilen opazovalec in poslušalec, je kmalu spoznal, da so
številni tudi tisti člani občestva verujočih – wittenberški meščani in
kmetje iz okolice –, ki se brez razumevanja obredja težko vključijo v
14
Jonatan Vinkler
CERKOVNA ORDNINGA PRIMO@A TRUBARJA
KOT POLITI^NO DEJANJE
Dve pomembni značilnosti nemškega reformacijskega gibanja v
tretjem desetletju 16. stoletja sta bili predvsem neformal(istič)nost
in – posledično – postopna normiranost/kodificiranost. Oboje se je
izrazito kazalo npr. tudi v raznoliki in tedaj (še) neformalizirani po-
dobi temeljnega kristjanovega opravila – v božji službi. Luther se je
zavedel, da bo treba v »poučujoči cerkvi« nekaj storiti z liturgijo v
latinskem jeziku. Ta je bila dediščina obredja rimske cerkve, vendar
takšnega bogoslužja ljudje povečini zagotovo niso kaj prida razume-
li. Če namreč cerkev stoji na zgolj milosti, veri in Pismu, to v delovanj-
ski praksi pomeni, da se po neizrekljivi Božji milosti podeljena, ne
zaslužena posamičniška vera razodeva tudi skozi razumevanje in
osebno identifikacijo s Pismom in njegovimi nauki. In slednji mora-
jo biti kajpak posredovani v širokemu občestvu verujočih umljivem
jeziku.
Prva Luthrova intervencija v tej smeri je bilo njegovo latinsko be-
sedilo Formula missae et communionis ecclesiae Wittenbergensi (1523). Z
njim je bila latinska maša spremenjena predvsem s stališča reforma-
torjevega teološkega videnja ključnih vprašanj večerje Gospodove.
Mašni kanon je bil odpravljen, Luther pa je po zgledu zgodnje krščan-
ske cerkve ključni poudarek ponovno dal večerji Gospodovi kot aktu
zahvale Bogu in kot dejanju, pri katerem stopa verujoči skozi Jezusa
Kristusa v občestvo (communio) z Vsevladarjem in obratno. In refor-
mator, ki je znal biti ravno toliko silovit pridigar in spreten politik
kot tudi subtilen opazovalec in poslušalec, je kmalu spoznal, da so
številni tudi tisti člani občestva verujočih – wittenberški meščani in
kmetje iz okolice –, ki se brez razumevanja obredja težko vključijo v
14
