Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 19
JONATAN VINKLER
zveze in augsburškega interima (1548) do passauske verske pomiritve
leta 1552, ki je zgolj sankcionirala status quo. Pri tem sta se tako kato-
liška kot reformirana stan v Reichu zavedali, da stabilen mir ne bo
mogoč ali brez popolnega uničenja nasprotnika (kar sta obe strani
poskušali v šmalkaldski vojni 1546–1547) ali brez vzajemnega pri
znanja pravic druge strani, da se na ozemljih, kjer deželni gospodje
priznavajo to ali ono veroizpoved, verske in z njimi povezane reči
urejajo po načinu lastnega verskega prepričanja.9 Tako je prišlo 25.
septembra 1555 v Augsburgu do podpisa znamenite ausgburške ver-
ske pomiritve (pacifikacije) oz. Augsburškega verskega miru (v nada-
ljevanju AR),10 ki je zapopadel tri temeljna načela.
I
Najpomembnejše in deželno- ter državnopravno najdaljnosežnej-
še načelo je bilo cuis regio, eius religio. Le-to je ob upoštevanju v pogod-
bi posebej omenjenih izvzemov in posebnih pravic na ravni državne
pogodbe zagotavljalo: a) versko svobodo (z vsemi verskimi, deželno- in
civilnopravnimi posledicami) izpovedovalcev augsburške veroizpo
vedi,11 s čimer je bila slednja pripoznana in sankcionirana kot v Reichu
(pod pogoji AR) rimski cerkvi enakovredna, toda tudi b) notranjo versko
enovitost posameznih deželnopravnih entitet ter c) deželni mir. Kajti
veroizpoved deželnega oblastnika, kneza, je določala vero njegovih
deželanov, tisti, ki pa niso hoteli prestopiti v vero deželnega kneza, so
se mogli izseliti. Načelo je torej bilo: vsakdo pod svojim deželnim
knezom v veri le-tega in nihče naj poslej svoje moči, ozemlja, domi-
nijev ali pravic ne širi na račun druge vere. Glede tega je najpo-
membnejši 15. člen AR:
9 Glej člen 13 Augsburškega verskega miru, kjer so eksplicitno navedeni razlogi,
zakaj dotlej po mnenju sestavljavcev tega pomembnega versko-državnopravnega
dokumenta ni moglo priti do trajnega miru med izpovedovalci različnih pogledov
na vero Odrešenika.
10 Celotno besedilo v nemškem jeziku v: http://www.lwl.org/westfaelische-geschich-
te/portal/Internet/finde/langDatensatz.php?urlID=739&url_tabelle=tab_quelle.
11 AR, č. 16, je določal zaščito miru in pravic pripadnikov rimske cerkve vis-a-vis
dinamični verski dejavnosti reformiranih; pripoznanja statusa augsburške vero-
izpovedi pa v Reichu niso bile deležne druge veroizpovedi (AR, č. 17).
17
zveze in augsburškega interima (1548) do passauske verske pomiritve
leta 1552, ki je zgolj sankcionirala status quo. Pri tem sta se tako kato-
liška kot reformirana stan v Reichu zavedali, da stabilen mir ne bo
mogoč ali brez popolnega uničenja nasprotnika (kar sta obe strani
poskušali v šmalkaldski vojni 1546–1547) ali brez vzajemnega pri
znanja pravic druge strani, da se na ozemljih, kjer deželni gospodje
priznavajo to ali ono veroizpoved, verske in z njimi povezane reči
urejajo po načinu lastnega verskega prepričanja.9 Tako je prišlo 25.
septembra 1555 v Augsburgu do podpisa znamenite ausgburške ver-
ske pomiritve (pacifikacije) oz. Augsburškega verskega miru (v nada-
ljevanju AR),10 ki je zapopadel tri temeljna načela.
I
Najpomembnejše in deželno- ter državnopravno najdaljnosežnej-
še načelo je bilo cuis regio, eius religio. Le-to je ob upoštevanju v pogod-
bi posebej omenjenih izvzemov in posebnih pravic na ravni državne
pogodbe zagotavljalo: a) versko svobodo (z vsemi verskimi, deželno- in
civilnopravnimi posledicami) izpovedovalcev augsburške veroizpo
vedi,11 s čimer je bila slednja pripoznana in sankcionirana kot v Reichu
(pod pogoji AR) rimski cerkvi enakovredna, toda tudi b) notranjo versko
enovitost posameznih deželnopravnih entitet ter c) deželni mir. Kajti
veroizpoved deželnega oblastnika, kneza, je določala vero njegovih
deželanov, tisti, ki pa niso hoteli prestopiti v vero deželnega kneza, so
se mogli izseliti. Načelo je torej bilo: vsakdo pod svojim deželnim
knezom v veri le-tega in nihče naj poslej svoje moči, ozemlja, domi-
nijev ali pravic ne širi na račun druge vere. Glede tega je najpo-
membnejši 15. člen AR:
9 Glej člen 13 Augsburškega verskega miru, kjer so eksplicitno navedeni razlogi,
zakaj dotlej po mnenju sestavljavcev tega pomembnega versko-državnopravnega
dokumenta ni moglo priti do trajnega miru med izpovedovalci različnih pogledov
na vero Odrešenika.
10 Celotno besedilo v nemškem jeziku v: http://www.lwl.org/westfaelische-geschich-
te/portal/Internet/finde/langDatensatz.php?urlID=739&url_tabelle=tab_quelle.
11 AR, č. 16, je določal zaščito miru in pravic pripadnikov rimske cerkve vis-a-vis
dinamični verski dejavnosti reformiranih; pripoznanja statusa augsburške vero-
izpovedi pa v Reichu niso bile deležne druge veroizpovedi (AR, č. 17).
17
