Page 233 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 233
ANDREJ LESKOVIC
temveč je odprt proces, ki ga sestavljajo »dinamični odnosi, v katerih
nastalo še ni dokončno zmagalo« (Bloch, 1981a: 225–226; GA 5: 225),
pa tudi ljudje ne bivamo »zaradi sedanjosti, še manj zaradi preteklo-
sti, ampak zaradi prihodnosti« (Tóth: 1995a: 397). Resnica po Blochu
zato ni povezana z anamnezo, spominjanjem preteklega, ampak s
tistim, česar še ni, zato je ni mogoče verificirati z dejstvi (Bloch, 1966:
172; GA 13, 170), ampak le v dejavnem usmerjanju sveta k humanumu,
katerega uresničitev je zgodovinski cilj, ki ni dan vnaprej, ampak se
oblikuje v »težkem procesu« (Bloch, 1981a: 308; GA 5: 306), in o
katerem ni mogoče povedati bistveno več kot to, da bi njegova ures-
ničitev pomenila ukinitev vseh vrst odtujitev. Resnica torej po Blochu
ni odraz dejstev. Resnica je namreč po Blochu teoretično-praktični
odnos; če je vprašanje resnice ločeno od prakse, je – navaja Marxa –
zgolj »sholastično vprašanje« (Marx, 1976: 357). Mit o anamnezi
Bloch nadomešča s prometejskim mitom, katerega smisel je v tem,
da je zgodovina človekov lastni proizvod. Grški, anamnetični narav-
nanosti v preteklost, ki je usodno zaznamovala večji del zahodne fi-
lozofske tradicije, nasprotuje krščansko eshatološko »spominjanje
prihodnjega«, princip upanja, tj. princip rojstva in novega življenja;
kot trdi Bloch, ni nič tako različno, »kot so poti in sledi upanja raz-
lične od poti in sledi spominjanja« (Bloch, 1981b: 121). Bloch že v
Duhu utopije princip anamneze nadomešča s principom incipit vita nova
(Bloch, 1982: 43; GA 3, 13; GA 16, 9).
Blochova antianamnetično naravnana metafizika upanja nas zato
nikakor ne »postavlja pred svet kot mavzolej med gibanjem okamne-
lih skeletov, ki pričajo o zgolj ’preteklih’ formah življenja« (Kosian,
1997: 208), ampak se, prav nasprotno, zaradi upanja, ki je v njenem
središču, »zavemo ’vseprisotnega fieri’ (omnipräsentes Fieri), večnega
procesa postajanja, ki nima ne začetka ne konca« (prav tam).
e) Upanje kot utopična funkcija
Upanje kot afekt pričakovanja lahko po Blochu doseže utopični
cilj le, če je posredovano z razumom. Razum ob posredovanju z upa-
njem postane ratio »militantnega optimizma«, trdi Bloch, upanje pa
ob posredovanju z razumom postane docta spes, učeno upanje, tj.
231
temveč je odprt proces, ki ga sestavljajo »dinamični odnosi, v katerih
nastalo še ni dokončno zmagalo« (Bloch, 1981a: 225–226; GA 5: 225),
pa tudi ljudje ne bivamo »zaradi sedanjosti, še manj zaradi preteklo-
sti, ampak zaradi prihodnosti« (Tóth: 1995a: 397). Resnica po Blochu
zato ni povezana z anamnezo, spominjanjem preteklega, ampak s
tistim, česar še ni, zato je ni mogoče verificirati z dejstvi (Bloch, 1966:
172; GA 13, 170), ampak le v dejavnem usmerjanju sveta k humanumu,
katerega uresničitev je zgodovinski cilj, ki ni dan vnaprej, ampak se
oblikuje v »težkem procesu« (Bloch, 1981a: 308; GA 5: 306), in o
katerem ni mogoče povedati bistveno več kot to, da bi njegova ures-
ničitev pomenila ukinitev vseh vrst odtujitev. Resnica torej po Blochu
ni odraz dejstev. Resnica je namreč po Blochu teoretično-praktični
odnos; če je vprašanje resnice ločeno od prakse, je – navaja Marxa –
zgolj »sholastično vprašanje« (Marx, 1976: 357). Mit o anamnezi
Bloch nadomešča s prometejskim mitom, katerega smisel je v tem,
da je zgodovina človekov lastni proizvod. Grški, anamnetični narav-
nanosti v preteklost, ki je usodno zaznamovala večji del zahodne fi-
lozofske tradicije, nasprotuje krščansko eshatološko »spominjanje
prihodnjega«, princip upanja, tj. princip rojstva in novega življenja;
kot trdi Bloch, ni nič tako različno, »kot so poti in sledi upanja raz-
lične od poti in sledi spominjanja« (Bloch, 1981b: 121). Bloch že v
Duhu utopije princip anamneze nadomešča s principom incipit vita nova
(Bloch, 1982: 43; GA 3, 13; GA 16, 9).
Blochova antianamnetično naravnana metafizika upanja nas zato
nikakor ne »postavlja pred svet kot mavzolej med gibanjem okamne-
lih skeletov, ki pričajo o zgolj ’preteklih’ formah življenja« (Kosian,
1997: 208), ampak se, prav nasprotno, zaradi upanja, ki je v njenem
središču, »zavemo ’vseprisotnega fieri’ (omnipräsentes Fieri), večnega
procesa postajanja, ki nima ne začetka ne konca« (prav tam).
e) Upanje kot utopična funkcija
Upanje kot afekt pričakovanja lahko po Blochu doseže utopični
cilj le, če je posredovano z razumom. Razum ob posredovanju z upa-
njem postane ratio »militantnega optimizma«, trdi Bloch, upanje pa
ob posredovanju z razumom postane docta spes, učeno upanje, tj.
231
