Page 252 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 252
[TUDIJSKI VE^ERI
klerom, ukazal je aretirati in kaznovati vse zvodnike. Zahteval je pre-
gon pedofilskih klerikov in kaznovanje vseh, ki so jih prikrivali.
Nato se je papež lotil tudi ureditve vatikanskih financ, katerih
vodenje je razdrobil in večino poslov poveril laičnim strokovnjakom.
Papež zahteva transparentnost poslovanja in prekinitev pranja denar-
ja mafijskih klanov in tajkunskih združb. Tudi s to potezo je storil
korak direktno proti praksi papeža Wojtiłe, ki je vatikanske finance
zapeljal v kalne vode špekulacij, da je lahko financiral poljski proti-
sovjetski upor in Solidarność. Očitno je preureditev finančnega po-
slovanja najbolj občutljivo področje vatikanske notranje politike. Tega
problema se je nameraval lotiti že Janez Pavel I., Wojtiłov predhodnik,
kar je plačal z življenjem, kakor je danes prevladujoče mnenje vatika-
nistov. Upati je, da se usoda Janeza Pavla I. danes ne more več pono-
viti, bo pa gotovo papež Frančišek oviran pri uresničevanju svojega
programa. Tudi papež Benedikt je odstopil, ker ni zmogel razčistiti s
tema trdovratnima praksama: z moralno zblojenostjo celo v vrstah
vatikanskega klera in s finančnimi malverzacijami vatikanskih banč
nih ustanov. S sedanjim papežem je vsaj pometanja pod preprogo
konec. Reforme pa bodo sicer zastavile nova pravila obnašanja tako
v moralnem ravnanju kot tudi v finančnem poslovanju, a do njihove
polne uveljavitve bo gotovo še dolga pot.
Papež napoveduje preoblikovanje rimske kurije. S tem bo sprožen
proces, ki bo gotovo pripeljal do večje avtonomije krajevnih Cerkva.
Reforma kurije bo gotovo najtrši oreh njegovih reform. Kurija se je
namreč skozi stoletja razvila v sistem avtoritarne in netransparentne
oblasti. Deluje kot vsi totalitarni režimi. Papež je v tem kolesju lahko
le figura, čeprav je suveren, kajti izvajanje njegovih navodil in odlokov
je v rokah kurijske birokracije. Kurija v celoti obvladuje ustroj Kato-
liške cerkve tudi z imenovanjem škofov, pri usmerjanju redovnih
družb, vodi konkretno zunanjo politiko cerkve prek nuncijev, ki jih
sama kadruje. Gre za popolnoma centralizirano oblast v rokah toge
administracije, ki je papež ne more preprosto ukiniti, saj birokracija,
njena logika, inercija in mentaliteta ostajajo. Sam menim, da samo
povečanje avtonomije lokalnih Cerkva lahko demokratizira Katoliško
cerkev, ker bi le to oslabilo moč kurije in Cerkev vrnilo k njenemu
izvornemu stanju, se pravi, da je občestvo verujočih, ki imajo nalogo
250
klerom, ukazal je aretirati in kaznovati vse zvodnike. Zahteval je pre-
gon pedofilskih klerikov in kaznovanje vseh, ki so jih prikrivali.
Nato se je papež lotil tudi ureditve vatikanskih financ, katerih
vodenje je razdrobil in večino poslov poveril laičnim strokovnjakom.
Papež zahteva transparentnost poslovanja in prekinitev pranja denar-
ja mafijskih klanov in tajkunskih združb. Tudi s to potezo je storil
korak direktno proti praksi papeža Wojtiłe, ki je vatikanske finance
zapeljal v kalne vode špekulacij, da je lahko financiral poljski proti-
sovjetski upor in Solidarność. Očitno je preureditev finančnega po-
slovanja najbolj občutljivo področje vatikanske notranje politike. Tega
problema se je nameraval lotiti že Janez Pavel I., Wojtiłov predhodnik,
kar je plačal z življenjem, kakor je danes prevladujoče mnenje vatika-
nistov. Upati je, da se usoda Janeza Pavla I. danes ne more več pono-
viti, bo pa gotovo papež Frančišek oviran pri uresničevanju svojega
programa. Tudi papež Benedikt je odstopil, ker ni zmogel razčistiti s
tema trdovratnima praksama: z moralno zblojenostjo celo v vrstah
vatikanskega klera in s finančnimi malverzacijami vatikanskih banč
nih ustanov. S sedanjim papežem je vsaj pometanja pod preprogo
konec. Reforme pa bodo sicer zastavile nova pravila obnašanja tako
v moralnem ravnanju kot tudi v finančnem poslovanju, a do njihove
polne uveljavitve bo gotovo še dolga pot.
Papež napoveduje preoblikovanje rimske kurije. S tem bo sprožen
proces, ki bo gotovo pripeljal do večje avtonomije krajevnih Cerkva.
Reforma kurije bo gotovo najtrši oreh njegovih reform. Kurija se je
namreč skozi stoletja razvila v sistem avtoritarne in netransparentne
oblasti. Deluje kot vsi totalitarni režimi. Papež je v tem kolesju lahko
le figura, čeprav je suveren, kajti izvajanje njegovih navodil in odlokov
je v rokah kurijske birokracije. Kurija v celoti obvladuje ustroj Kato-
liške cerkve tudi z imenovanjem škofov, pri usmerjanju redovnih
družb, vodi konkretno zunanjo politiko cerkve prek nuncijev, ki jih
sama kadruje. Gre za popolnoma centralizirano oblast v rokah toge
administracije, ki je papež ne more preprosto ukiniti, saj birokracija,
njena logika, inercija in mentaliteta ostajajo. Sam menim, da samo
povečanje avtonomije lokalnih Cerkva lahko demokratizira Katoliško
cerkev, ker bi le to oslabilo moč kurije in Cerkev vrnilo k njenemu
izvornemu stanju, se pravi, da je občestvo verujočih, ki imajo nalogo
250
