Page 277 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 277
BO@IDAR DEBENJAK
Adam, vmes Abraham, četrti veliki prerok Jezus, peti in poslednji
Mohamed). Mohamedova videnja iz let 608 do 632, v katerih mu
Božje besede narekuje angel Gabriel, so zbrana v Koranu, in sicer je
vsaka sura eno videnje. Nekatere sure so nastale v Meki, nekatere v
Medini. Ime Koran pomeni »branje«, torej »knjiga«. Enaindvajset let
po prerokovi smrti je kalif Otman imenoval komisijo, ki je zapisana
videnja uredila in redigirala, in sicer tako, da je vseh 114 sur razpo
redila po dolžini: daljše na začetek, krajše na konec. Variante branja
so izločili in uničili. Nastanek kanona je tu hiter in organiziran od
oblasti.
Če za primerjavo vzamemo nastajanje krščanskega kanona, vidi-
mo, da nastopi oblast šele dokaj pozno (od Konstantina in koncila v
Nikaji 325 dalje), prej in potem pa je še mnogo diskusij, seznam
svetih knjig se širi in oži, redakcija poteka skozi stoletja, v času rim-
skega škofa Gelazija (pontifikat v letih 492–496) nastane Decretum
Gelasianum, ki navaja seznam 60 nepriznanih, torej apokrifnih spisov,
določena omahovanja pa segajo celo še čez Mohamedov čas, tako
denimo carigrajski patriarh Nikephoros (vladal 806–818) šteje Apo-
kalipso enako kot Evangelij po Hebrejcih med nekanonizirane spise. Kar
rešuje verski in civilni poglavar, kalif, na kratko s komisijo, to se v
krščanskem svetu v dvoigri cerkvenih in državnih oblastnikov ter ob
upoštevanju lokalnih tradicij rešuje stoletja, mnogo tistega, kar se v
rimskem imperiju in potem pod Bizancem zatre, pa živi naprej kot
verske diaspore na Orientu in v Egiptu.
Za našo temo, torej navzočnost in podobo krščanstva v Koranu, je
bistveno, da Mohamed v principu sprejema štiri velike preroke pred-
hodnike, med njimi skupnega praočaka Judov in Arabcev, Abrahama,
ter Jezusa. Tako imamo tri stopnje abrahamitskih religij, torej islama:
nižja po Abrahamu, višja po Jezusu, sklepna visoka po Mohamedu.
Ta razvrstitev je plod prerokovih razpravljanj s tamkajšnjimi Judi
in kristjani ter seznanjanja z njihovimi svetimi spisi. Obenem pa je v
tem ravno zaradi redakcijskega očiščenja Korana zabeležena neka
časovna točka srečanja s krščanstvom.
275
Adam, vmes Abraham, četrti veliki prerok Jezus, peti in poslednji
Mohamed). Mohamedova videnja iz let 608 do 632, v katerih mu
Božje besede narekuje angel Gabriel, so zbrana v Koranu, in sicer je
vsaka sura eno videnje. Nekatere sure so nastale v Meki, nekatere v
Medini. Ime Koran pomeni »branje«, torej »knjiga«. Enaindvajset let
po prerokovi smrti je kalif Otman imenoval komisijo, ki je zapisana
videnja uredila in redigirala, in sicer tako, da je vseh 114 sur razpo
redila po dolžini: daljše na začetek, krajše na konec. Variante branja
so izločili in uničili. Nastanek kanona je tu hiter in organiziran od
oblasti.
Če za primerjavo vzamemo nastajanje krščanskega kanona, vidi-
mo, da nastopi oblast šele dokaj pozno (od Konstantina in koncila v
Nikaji 325 dalje), prej in potem pa je še mnogo diskusij, seznam
svetih knjig se širi in oži, redakcija poteka skozi stoletja, v času rim-
skega škofa Gelazija (pontifikat v letih 492–496) nastane Decretum
Gelasianum, ki navaja seznam 60 nepriznanih, torej apokrifnih spisov,
določena omahovanja pa segajo celo še čez Mohamedov čas, tako
denimo carigrajski patriarh Nikephoros (vladal 806–818) šteje Apo-
kalipso enako kot Evangelij po Hebrejcih med nekanonizirane spise. Kar
rešuje verski in civilni poglavar, kalif, na kratko s komisijo, to se v
krščanskem svetu v dvoigri cerkvenih in državnih oblastnikov ter ob
upoštevanju lokalnih tradicij rešuje stoletja, mnogo tistega, kar se v
rimskem imperiju in potem pod Bizancem zatre, pa živi naprej kot
verske diaspore na Orientu in v Egiptu.
Za našo temo, torej navzočnost in podobo krščanstva v Koranu, je
bistveno, da Mohamed v principu sprejema štiri velike preroke pred-
hodnike, med njimi skupnega praočaka Judov in Arabcev, Abrahama,
ter Jezusa. Tako imamo tri stopnje abrahamitskih religij, torej islama:
nižja po Abrahamu, višja po Jezusu, sklepna visoka po Mohamedu.
Ta razvrstitev je plod prerokovih razpravljanj s tamkajšnjimi Judi
in kristjani ter seznanjanja z njihovimi svetimi spisi. Obenem pa je v
tem ravno zaradi redakcijskega očiščenja Korana zabeležena neka
časovna točka srečanja s krščanstvom.
275
