Page 274 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 274
[TUDIJSKI VE^ERI
poslabšalo njihovo usodo, pa se ni odločil za javni apel proti sistema-
tičnemu iztrebljanju Judov. Zato se je osredotočil na konkretno reše-
vanje Judov, kar so mu takrat z globoko hvaležnostjo priznale števil-
ne judovske skupnosti.33 O pravilnosti takšne odločitve so ga prepri-
čevali vsaj delni uspehi pri reševanju Judov v Romuniji, pa tudi na
Madžarskem, Slovaškem in v Sloveniji. Enakega mnenja je bila tudi
predstavnica Rdečega križa, ki je na konferenci v Ženevi 12. februarja
1943 izjavila, da so javni protesti proti nečloveškemu ravnanju z Judi
ne samo nekoristni, ampak celo nevarni in škodljivi za tiste, ki jim
želimo pomagati.34
Pij XII. se je še posebej zavzel za pokristjanjene Jude, ki so bili še
posebej izpostavljeni, ker so jih judovske pravoverne skupnosti izlo-
čile, ko je šlo za poskuse reševanja pred nacističnim nasiljem, ki ni
delalo razlik med pravovernimi in krščanskimi Judi. Najbolj grobo je
to izrazil madžarski minister, ko sta nadškof Esztergoma in madžar-
ski primas kardinal Justinijan Štefan Serédi in papeški nuncij na
Madžarskem Angelo Rotta 14. maja 1944 protestirala proti deporta-
ciji Judov v Auschwitz z utemeljitvijo, da imajo vsi Judje pravico do
človeške obravnave, ki vključuje pravičnost in spoštovanje osnovnih
človekovih pravic. Ker se je nuncij še posebej zavzel za krščene Jude,
mu je minister cinično odgovoril: »Problem je rasni in krst tega ne
spremeni.« Na papežev telegram admiralu Miklósu Horthyju (1868–
1957) so bile deportacije Judov do Horthyjeve aretacije 15. oktobra
1944 vendarle začasno ustavljene.35
V enem zadnjih pisem nemškim škofom marca 1944 je Pij XII. med
drugim zapisal: »V tej najbolj grozni vojni vseh vojn zasledujemo en
sam cilj: ohraniti nepristranskost Svetega sedeža, da bi mogli poma-
gati vsem prizadetim in iskati poti za znosen mir.« Javnosti dostopni
dokumenti potrjujejo, da je Pij XII., prežet z izkušnjami prve svetovne
vojne, nadaljeval tradicijo papežev diplomatov Benedikta XV. in Pija
XI., pod katerima je začel svojo diplomatsko kariero. Toda časi so se
medtem spremenili in z njimi so se spremenili tudi vzorci reševanja
mednarodnih konfliktov med drugo svetovno vojno in po njej.
33 HKG VI., 94–96.
34 Pierre Blet, 184.
35 Pierre Blet, 214–219.
272
poslabšalo njihovo usodo, pa se ni odločil za javni apel proti sistema-
tičnemu iztrebljanju Judov. Zato se je osredotočil na konkretno reše-
vanje Judov, kar so mu takrat z globoko hvaležnostjo priznale števil-
ne judovske skupnosti.33 O pravilnosti takšne odločitve so ga prepri-
čevali vsaj delni uspehi pri reševanju Judov v Romuniji, pa tudi na
Madžarskem, Slovaškem in v Sloveniji. Enakega mnenja je bila tudi
predstavnica Rdečega križa, ki je na konferenci v Ženevi 12. februarja
1943 izjavila, da so javni protesti proti nečloveškemu ravnanju z Judi
ne samo nekoristni, ampak celo nevarni in škodljivi za tiste, ki jim
želimo pomagati.34
Pij XII. se je še posebej zavzel za pokristjanjene Jude, ki so bili še
posebej izpostavljeni, ker so jih judovske pravoverne skupnosti izlo-
čile, ko je šlo za poskuse reševanja pred nacističnim nasiljem, ki ni
delalo razlik med pravovernimi in krščanskimi Judi. Najbolj grobo je
to izrazil madžarski minister, ko sta nadškof Esztergoma in madžar-
ski primas kardinal Justinijan Štefan Serédi in papeški nuncij na
Madžarskem Angelo Rotta 14. maja 1944 protestirala proti deporta-
ciji Judov v Auschwitz z utemeljitvijo, da imajo vsi Judje pravico do
človeške obravnave, ki vključuje pravičnost in spoštovanje osnovnih
človekovih pravic. Ker se je nuncij še posebej zavzel za krščene Jude,
mu je minister cinično odgovoril: »Problem je rasni in krst tega ne
spremeni.« Na papežev telegram admiralu Miklósu Horthyju (1868–
1957) so bile deportacije Judov do Horthyjeve aretacije 15. oktobra
1944 vendarle začasno ustavljene.35
V enem zadnjih pisem nemškim škofom marca 1944 je Pij XII. med
drugim zapisal: »V tej najbolj grozni vojni vseh vojn zasledujemo en
sam cilj: ohraniti nepristranskost Svetega sedeža, da bi mogli poma-
gati vsem prizadetim in iskati poti za znosen mir.« Javnosti dostopni
dokumenti potrjujejo, da je Pij XII., prežet z izkušnjami prve svetovne
vojne, nadaljeval tradicijo papežev diplomatov Benedikta XV. in Pija
XI., pod katerima je začel svojo diplomatsko kariero. Toda časi so se
medtem spremenili in z njimi so se spremenili tudi vzorci reševanja
mednarodnih konfliktov med drugo svetovno vojno in po njej.
33 HKG VI., 94–96.
34 Pierre Blet, 184.
35 Pierre Blet, 214–219.
272
