Page 278 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 278
[TUDIJSKI VE^ERI
2
Na enem od prejšnjih večerov smo govorili o krščanskih apokrifih.
Teh apokrifov je bilo blizu sto, med njimi do dvajset evangelijev. Za-
četek kanoničnega Evangelija po Luki je zelo zgovoren: »Potem ko so
pač že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili
med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očivid-
ci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka
natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teofil, vse po vrsti popisati,
da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.« Kar so »že
mnogi poskušali urediti«, so viri, iz katerih črpa pisec tega evangelija.
V teh poročilih se najde mnogo stvari, ki jih pisec tega kanoničnega
evangelija molče izloči, druge pa sprejme. Dva od njegovih virov je
uporabljal tudi pisec Evangelija po Mateju: zbirko Jezusovih izrekov in
prilik, ki jo filologi označujejo s Q (po nemški besedi Quelle, »vir«),
in pa praobliko Evangelija po Marku. Ima pa še druge vire, iz enega
povzema zgodbo o Marijini in Elizabetini hkratni nosečnosti; njeno
vzporednico bomo srečali v Koranu.
Vsebinski nabor apokrifnih evangelijev je obilen: tu so evangeli-
ji o Marijinem otroštvu, evangeliji Jezusovega otroštva (med njimi
tudi tisti, ki ga konec drugega stoletja zavrača Irenej, o otroku Je-
zusu, ki da je že delal čudeže in gnetel živali iz gline, ki so potem
oživele), tu so gnostični evangeliji. Krščanska teologija, ki jo vse-
bujejo spisi, kakršni se uporabljajo v tedanji Arabiji, je prvotna,
tista, preden se je krščanska teologija intelektualizirala in prevzela
način helenističnega razglabljanja. Zato v njej ni sofisticirane kri
stologije z njenimi spori o Kristusovi božji in pa človeški naravi, ni
razglabljanj o treh osebah ali podstatih v enem Bogu in vsega
tistega, o čemer sta se prepirali aleksandrijska in antiohijska teo
logija, sklepe cerkvenih zborov o takih vprašanjih pa je potrjeval
cesar. Ne, kristjani v diaspori v Arabiji in drugod vzhodno od im-
perija so bili bliže prvotnemu pojmovan ju. V imperiju so se tem
skupinam, ki so združevale tradicijo judovs tva in Jezusov nauk,
učeni teologi posmehovali in jih preganjali, saj je obveljalo, da so
Judje nasprotniki, judovstvo in krščanstvo pa nez družljiva; zato so
se judeokristjani umaknili v prostranstva Sirije, Jordanije in Arabi-
276
2
Na enem od prejšnjih večerov smo govorili o krščanskih apokrifih.
Teh apokrifov je bilo blizu sto, med njimi do dvajset evangelijev. Za-
četek kanoničnega Evangelija po Luki je zelo zgovoren: »Potem ko so
pač že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili
med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očivid-
ci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka
natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teofil, vse po vrsti popisati,
da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.« Kar so »že
mnogi poskušali urediti«, so viri, iz katerih črpa pisec tega evangelija.
V teh poročilih se najde mnogo stvari, ki jih pisec tega kanoničnega
evangelija molče izloči, druge pa sprejme. Dva od njegovih virov je
uporabljal tudi pisec Evangelija po Mateju: zbirko Jezusovih izrekov in
prilik, ki jo filologi označujejo s Q (po nemški besedi Quelle, »vir«),
in pa praobliko Evangelija po Marku. Ima pa še druge vire, iz enega
povzema zgodbo o Marijini in Elizabetini hkratni nosečnosti; njeno
vzporednico bomo srečali v Koranu.
Vsebinski nabor apokrifnih evangelijev je obilen: tu so evangeli-
ji o Marijinem otroštvu, evangeliji Jezusovega otroštva (med njimi
tudi tisti, ki ga konec drugega stoletja zavrača Irenej, o otroku Je-
zusu, ki da je že delal čudeže in gnetel živali iz gline, ki so potem
oživele), tu so gnostični evangeliji. Krščanska teologija, ki jo vse-
bujejo spisi, kakršni se uporabljajo v tedanji Arabiji, je prvotna,
tista, preden se je krščanska teologija intelektualizirala in prevzela
način helenističnega razglabljanja. Zato v njej ni sofisticirane kri
stologije z njenimi spori o Kristusovi božji in pa človeški naravi, ni
razglabljanj o treh osebah ali podstatih v enem Bogu in vsega
tistega, o čemer sta se prepirali aleksandrijska in antiohijska teo
logija, sklepe cerkvenih zborov o takih vprašanjih pa je potrjeval
cesar. Ne, kristjani v diaspori v Arabiji in drugod vzhodno od im-
perija so bili bliže prvotnemu pojmovan ju. V imperiju so se tem
skupinam, ki so združevale tradicijo judovs tva in Jezusov nauk,
učeni teologi posmehovali in jih preganjali, saj je obveljalo, da so
Judje nasprotniki, judovstvo in krščanstvo pa nez družljiva; zato so
se judeokristjani umaknili v prostranstva Sirije, Jordanije in Arabi-
276
