Page 280 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 280
[TUDIJSKI VE^ERI
Evangelij po Tomažu Izraelitu/Izmaelitu nas pripelje na zanimivo
sled: oznaka Izraelit pomeni, da gre za judeokristjana, oznaka Izma-
elit pa, da pripada tisti judeokrščanski skupnosti, ki je videla svojo
legitimnost v tem, da izvira od Abrahamovega sina s Hagaro, Izm aela.
O judeokrščanski skupnosti Izmaelitov ali Hagarenov poroča bizan-
tinski zgodovinar Sozomenos v svoji Zgodovini Cerkve, nastali v letih
439–450.5 To je posebej pomenljivo, saj se na izvor od Izmaela sklicu-
jejo Arabci. V Genezi preberemo, da je Abraham svojo posest potem
prepustil izključno Izaku; sin Izmael je praočak plemen »vzhodn o od
Egipta proti Asiriji« (1 Mz 25:18); potomce s Keturo pa je obdaril in
»poslal proti vzhodu na Jutrovo« (1 Mz 25:6). Ti Izmaeliti ali Haga-
reni so torej najbrž kristjani judeokrščanske smeri, a nejudovskega
semitskega porekla, torej po današnjem razumevanju Arabci. Zanimi-
vo je, da Valvasor navaja, da je bil rimski cesar Filip Arabec (Philippus
Arabs, vojaški cesar, vladal 244–249) naklonjen krščanstvu,6 in da
nekateri trdijo celo to, da je njegov nasprotnik in naslednik cesar Decij
prav zaradi tega preganjal kristjane. Karkoli si že mislimo o tem, da
naj bi bil ta sin arabskega šejka, rojen okoli leta 204, kristjan, ki ga je
za vero pridobil Origenes (185–253/254), ta domneva sloni na dejan-
stvu, da je krščanstvo zelo zgodaj prodrlo v Arabijo.
5 Küng, navedeno delo, str. 140. Sozomenos Scholastikos (kar pomeni Odvetnik) tu
popisuje cerkveno zgodovino nekako od leta 324 do 422. Med svojimi viri ga nava-
ja tudi Valvasor. Za zgodbo o Hagari in Izmaelu prim. 1 Mz 16; 21:8–21; 25:12–18.
6 Slava vojvodine Kranjske, četrti zvezek, XIV. knjiga, VIII. poglavje, str. 147–148:
»… postal naj bi bil tudi kristjan, kot potrjujejo Vincentius Lirinensis, Eusebius,
Cassiodorus in Paulus Diaconus, in naj bi ga v krščanski veri podučil Origenes
(pač pa trdijo drugi mlajši pisci, da je bila ta slava pridržana Konstantinu Velike-
mu), vendar pa ga je Bog obsodil na prav isto, kar je zaradi njega doletelo Gordia
num […], kolikor je res bil kristjan in bil umorjen zaradi vere. Zakaj verjame se, da
je v Italiji in v sosednjih deželah, zlasti pa v Panoniji in v Noriku […], ker ga je to
veselilo, izdal marsikateri dekret v dobro krščanski cerkvi in dal tu in tam posta-
viti več božjih hiš. To pa mu je njegov feldmaršal, rimski župan Decius, ki je bil
zagnan v svojem poganskem praznoverju, silno zameril in postal silovito ogorčen
nad njim. Močno ga je bodlo v oči, kako služba bogovom […] upada, krščansko
čaščenje Boga pa se čedalje bolj uveljavlja in prihaja v navado, pri tem pa ga gojita
in krepita tako mladi kot stari cesar. […] In tako je Decius, ker je cesar Philippus
vzel krščanstvo v protekcijo in ga pospeševal, prisluhnil upornemu vojaštvu, ko
mu je to ponudilo cesarstvo, in poslal celo krdelo zavratnih morilcev, ki so Filipa
napadli pri Ravenni, […] in mu razklali glavo prav do zob.«
278
Evangelij po Tomažu Izraelitu/Izmaelitu nas pripelje na zanimivo
sled: oznaka Izraelit pomeni, da gre za judeokristjana, oznaka Izma-
elit pa, da pripada tisti judeokrščanski skupnosti, ki je videla svojo
legitimnost v tem, da izvira od Abrahamovega sina s Hagaro, Izm aela.
O judeokrščanski skupnosti Izmaelitov ali Hagarenov poroča bizan-
tinski zgodovinar Sozomenos v svoji Zgodovini Cerkve, nastali v letih
439–450.5 To je posebej pomenljivo, saj se na izvor od Izmaela sklicu-
jejo Arabci. V Genezi preberemo, da je Abraham svojo posest potem
prepustil izključno Izaku; sin Izmael je praočak plemen »vzhodn o od
Egipta proti Asiriji« (1 Mz 25:18); potomce s Keturo pa je obdaril in
»poslal proti vzhodu na Jutrovo« (1 Mz 25:6). Ti Izmaeliti ali Haga-
reni so torej najbrž kristjani judeokrščanske smeri, a nejudovskega
semitskega porekla, torej po današnjem razumevanju Arabci. Zanimi-
vo je, da Valvasor navaja, da je bil rimski cesar Filip Arabec (Philippus
Arabs, vojaški cesar, vladal 244–249) naklonjen krščanstvu,6 in da
nekateri trdijo celo to, da je njegov nasprotnik in naslednik cesar Decij
prav zaradi tega preganjal kristjane. Karkoli si že mislimo o tem, da
naj bi bil ta sin arabskega šejka, rojen okoli leta 204, kristjan, ki ga je
za vero pridobil Origenes (185–253/254), ta domneva sloni na dejan-
stvu, da je krščanstvo zelo zgodaj prodrlo v Arabijo.
5 Küng, navedeno delo, str. 140. Sozomenos Scholastikos (kar pomeni Odvetnik) tu
popisuje cerkveno zgodovino nekako od leta 324 do 422. Med svojimi viri ga nava-
ja tudi Valvasor. Za zgodbo o Hagari in Izmaelu prim. 1 Mz 16; 21:8–21; 25:12–18.
6 Slava vojvodine Kranjske, četrti zvezek, XIV. knjiga, VIII. poglavje, str. 147–148:
»… postal naj bi bil tudi kristjan, kot potrjujejo Vincentius Lirinensis, Eusebius,
Cassiodorus in Paulus Diaconus, in naj bi ga v krščanski veri podučil Origenes
(pač pa trdijo drugi mlajši pisci, da je bila ta slava pridržana Konstantinu Velike-
mu), vendar pa ga je Bog obsodil na prav isto, kar je zaradi njega doletelo Gordia
num […], kolikor je res bil kristjan in bil umorjen zaradi vere. Zakaj verjame se, da
je v Italiji in v sosednjih deželah, zlasti pa v Panoniji in v Noriku […], ker ga je to
veselilo, izdal marsikateri dekret v dobro krščanski cerkvi in dal tu in tam posta-
viti več božjih hiš. To pa mu je njegov feldmaršal, rimski župan Decius, ki je bil
zagnan v svojem poganskem praznoverju, silno zameril in postal silovito ogorčen
nad njim. Močno ga je bodlo v oči, kako služba bogovom […] upada, krščansko
čaščenje Boga pa se čedalje bolj uveljavlja in prihaja v navado, pri tem pa ga gojita
in krepita tako mladi kot stari cesar. […] In tako je Decius, ker je cesar Philippus
vzel krščanstvo v protekcijo in ga pospeševal, prisluhnil upornemu vojaštvu, ko
mu je to ponudilo cesarstvo, in poslal celo krdelo zavratnih morilcev, ki so Filipa
napadli pri Ravenni, […] in mu razklali glavo prav do zob.«
278
