Page 366 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 366
[TUDIJSKI VE^ERI
prenehal delovati že prej istega leta, ko sta bila iz službe odslovljena
Sobrius in Lautenschlager. Slednji je po uničenju središča deloval na
tukajšnjih plemiških sedežih, večinoma na Vurberku, nato se je vrnil
domov na Bavarsko in tam leta 1603 umrl kot predikant v Schwen
nenbachu.45
Zaton in konec dravskopoljske evangeličanske skupnosti
v zgodnjem novem veku
Čeprav je bil Mariboru upad števila izpričanih evangeličanov po
letu 1600 večji, je zaton skupnosti trajal precej dlje kot na Ptuju. Šte-
vilo mariborskih evangeličanov, ki so javno vztrajali v svoji veri, je
sicer pričakovano drastično padlo, še posebej v primerjavi s sezna-
mom iz leta 1595. Različne vizitacije so v naslednjih desetletjih tako
tukaj naštele še največ pet družinskih poglavarjev, ob njih pa še največ
štiri vdove augsburške veroizpovedi. Zadnja evangeličanka je v Mari-
boru izpričana leta 1637. Je pa v mestu in drugod na Dravskem polju
v letih 1628–1629 pod krinko krojača iz Šlezije deloval kriptopredi-
kant po imenu Jurij.46
Ptujska evangeličanska skupnost ga verjetno ni več potrebovala,
saj je zadnjič omenjena leta 1616. Vendar je bila dotlej precej šte-
vilčnejša kot mariborska, pa tudi za bogoslužja je uspela občasno
poskrbeti sama. Tudi gospe Ani Totting je poučevanje evangeličan-
skih deklet na Ptuju uspevalo vse do leta 1611, nato pa je z njim na
svoji posesti v Majšperku nadaljevala do svoje smrti pet let pozneje.
Nasploh so v ptujski skupnosti po letu 1600 prevladovale ženske, ki
jih je bilo med okoli dvajsetglavim občestvom okoli petnajst. Leta
1616 naj bi v Magdaleni Schauer imele celo svojo predikantko. Vzrok
za takšno razmerje med spoloma je ležal v deželnoknežji politiki,
saj vdov ali žena ni imel namena samih izganjati v tujino in ukazi
za njihov izgon so bili le oblika pritiska, kot se je leta 1611 izkazalo
na Ptuju.47
45 Prav tam, str. 14–15; Oman, Evangeličanska postojanka III., GZM 38/3, str. 20.
46 Oman, Evangeličanski Maribor, str. 15.
47 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 42–52.
364
prenehal delovati že prej istega leta, ko sta bila iz službe odslovljena
Sobrius in Lautenschlager. Slednji je po uničenju središča deloval na
tukajšnjih plemiških sedežih, večinoma na Vurberku, nato se je vrnil
domov na Bavarsko in tam leta 1603 umrl kot predikant v Schwen
nenbachu.45
Zaton in konec dravskopoljske evangeličanske skupnosti
v zgodnjem novem veku
Čeprav je bil Mariboru upad števila izpričanih evangeličanov po
letu 1600 večji, je zaton skupnosti trajal precej dlje kot na Ptuju. Šte-
vilo mariborskih evangeličanov, ki so javno vztrajali v svoji veri, je
sicer pričakovano drastično padlo, še posebej v primerjavi s sezna-
mom iz leta 1595. Različne vizitacije so v naslednjih desetletjih tako
tukaj naštele še največ pet družinskih poglavarjev, ob njih pa še največ
štiri vdove augsburške veroizpovedi. Zadnja evangeličanka je v Mari-
boru izpričana leta 1637. Je pa v mestu in drugod na Dravskem polju
v letih 1628–1629 pod krinko krojača iz Šlezije deloval kriptopredi-
kant po imenu Jurij.46
Ptujska evangeličanska skupnost ga verjetno ni več potrebovala,
saj je zadnjič omenjena leta 1616. Vendar je bila dotlej precej šte-
vilčnejša kot mariborska, pa tudi za bogoslužja je uspela občasno
poskrbeti sama. Tudi gospe Ani Totting je poučevanje evangeličan-
skih deklet na Ptuju uspevalo vse do leta 1611, nato pa je z njim na
svoji posesti v Majšperku nadaljevala do svoje smrti pet let pozneje.
Nasploh so v ptujski skupnosti po letu 1600 prevladovale ženske, ki
jih je bilo med okoli dvajsetglavim občestvom okoli petnajst. Leta
1616 naj bi v Magdaleni Schauer imele celo svojo predikantko. Vzrok
za takšno razmerje med spoloma je ležal v deželnoknežji politiki,
saj vdov ali žena ni imel namena samih izganjati v tujino in ukazi
za njihov izgon so bili le oblika pritiska, kot se je leta 1611 izkazalo
na Ptuju.47
45 Prav tam, str. 14–15; Oman, Evangeličanska postojanka III., GZM 38/3, str. 20.
46 Oman, Evangeličanski Maribor, str. 15.
47 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 42–52.
364
