Page 369 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 369
FRANCE MARTIN DOLINAR
Velika odgovornost zadeva tiste, ki bi zaradi svojega položaja lah-
ko vedeli, kaj se pri nas dogaja, ki bi zaradi svojega vpliva te zločine
lahko preprečili in niso storili nič, oziroma so te zločine celo omogo-
čili in se z njimi solidarizirali.
Zavedamo se, da pripadnost stranki ljudem na podrejenih mestih,
zlasti uradnikom in učiteljem, mnogokrat ni pomenila njihovega
notranjega pristanka na grozljiva dejanja režima. Marsikdo se je vpi-
sal v stranko, ne da bi vedel, kaj stranka počenja in kakšni so njeni
cilji; marsikdo je bil k vpisu v stranko prisiljen; marsikdo se je vpisal
morda z dobrim namenom, da bi preprečil zlo. Pravičnost zahteva,
da vedno in povsod ter od primera do primera pristojni preverijo
krivdo posameznika, da nedolžni ne bi trpeli skupaj s krivci. Za to se
škofje zavzemamo že od samega začetka in za to si bomo prizadeva-
li tudi v prihodnje«.2
Nato spregovorijo škofje o obnovi spoštovanja človekovih pravic
in krščanskih vrednot, o obnovi medsebojnega spoštovanja, zlasti
spoštovanja človekovega življenja (»človek ni gospodar nad svojim
življenjem in življenjem drugega«) ter o nujnosti obnove katoliških
šol. Daljši odlomek v pastirskem pismu je posvečen pozivu k medse-
bojni solidarnosti do tistih, ki so ostali brez vsega.
Pastirsko pismo katoliških škofov kljub jasnemu priznanju krivde
sodelovanja dela nemških katoličanov pri zločinih nacionalsociali-
stične stranke pušča odprtih kaj nekaj vprašanj, v prvi vrsti vprašanje,
kako je vodstvo katoliške Cerkve v Nemčiji kot celota in kako so po-
samezni škofje reagirali na nasilje nacionalsocialističnega režima, na
kršitve temeljnih človekovih pravic in kakšno je bilo njihovo sporoči-
lo vernikom na eni in režimu na drugi strani.
Nove državne meje po prvi svetovni vojni so prizadele tudi cerkve-
noupravno strukturo Katoliške cerkve na ozemlju takratnih nemških
dežel. V Weimarski republiki (1918–1933) je bila katoliška Cerkev
razdeljena na 21 katoliških škofij, ki so bile združene v štiri cerkvene
2 Hirtenbrief, beschlossen von der Konferenz der katholischen Bischöfe Deutsch
lands in Fulda (23. August 1945), v: http://germanhistorydocs.ghi-dc.org/doc
page.cfm?docpage_id=5527 7 (18. 1. 2014).
367
Velika odgovornost zadeva tiste, ki bi zaradi svojega položaja lah-
ko vedeli, kaj se pri nas dogaja, ki bi zaradi svojega vpliva te zločine
lahko preprečili in niso storili nič, oziroma so te zločine celo omogo-
čili in se z njimi solidarizirali.
Zavedamo se, da pripadnost stranki ljudem na podrejenih mestih,
zlasti uradnikom in učiteljem, mnogokrat ni pomenila njihovega
notranjega pristanka na grozljiva dejanja režima. Marsikdo se je vpi-
sal v stranko, ne da bi vedel, kaj stranka počenja in kakšni so njeni
cilji; marsikdo je bil k vpisu v stranko prisiljen; marsikdo se je vpisal
morda z dobrim namenom, da bi preprečil zlo. Pravičnost zahteva,
da vedno in povsod ter od primera do primera pristojni preverijo
krivdo posameznika, da nedolžni ne bi trpeli skupaj s krivci. Za to se
škofje zavzemamo že od samega začetka in za to si bomo prizadeva-
li tudi v prihodnje«.2
Nato spregovorijo škofje o obnovi spoštovanja človekovih pravic
in krščanskih vrednot, o obnovi medsebojnega spoštovanja, zlasti
spoštovanja človekovega življenja (»človek ni gospodar nad svojim
življenjem in življenjem drugega«) ter o nujnosti obnove katoliških
šol. Daljši odlomek v pastirskem pismu je posvečen pozivu k medse-
bojni solidarnosti do tistih, ki so ostali brez vsega.
Pastirsko pismo katoliških škofov kljub jasnemu priznanju krivde
sodelovanja dela nemških katoličanov pri zločinih nacionalsociali-
stične stranke pušča odprtih kaj nekaj vprašanj, v prvi vrsti vprašanje,
kako je vodstvo katoliške Cerkve v Nemčiji kot celota in kako so po-
samezni škofje reagirali na nasilje nacionalsocialističnega režima, na
kršitve temeljnih človekovih pravic in kakšno je bilo njihovo sporoči-
lo vernikom na eni in režimu na drugi strani.
Nove državne meje po prvi svetovni vojni so prizadele tudi cerkve-
noupravno strukturo Katoliške cerkve na ozemlju takratnih nemških
dežel. V Weimarski republiki (1918–1933) je bila katoliška Cerkev
razdeljena na 21 katoliških škofij, ki so bile združene v štiri cerkvene
2 Hirtenbrief, beschlossen von der Konferenz der katholischen Bischöfe Deutsch
lands in Fulda (23. August 1945), v: http://germanhistorydocs.ghi-dc.org/doc
page.cfm?docpage_id=5527 7 (18. 1. 2014).
367
