Page 402 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 402
RAZPRAVE, [TUDIJE
Rotarjeva knjiga je dvodelna – če ne upoštevamo Sklepa kot samo-
stojnega dela. Prva polovica se skoraj v celoti ukvarja s Trubarjevim
projektom prevajanja bibličnih knjig, katekizmov, pesmaric in abe-
cednikov v hrvaški in srbski jezik v okviru Ungnadovega zavoda v
Urachu. Že nekaj desetletij si lahko ogledujemo oba spomenika v
Amandenhofu v Urachu, slovenskega in hrvaškega, pri čemer velika
in razkošna hrvaška plošča, postavljena leta 2007, sploh ne omenja
Trubarjevega soustanoviteljstva in vodstva Biblijskega zavoda. Veliko
skromnejša nemška plošča popravlja pomanjkljivost in jasno navaja:
1561–1565: Bibelanstalt: Bibeldrucke für südslawische Sprachen
unter Leitung von Primus Truber und Hans Ungnad.
Ko je Rotar pisal svojo knjigo, hrvaške plošče v Urachu seveda še
ni bilo, bilo pa je še veliko nejasnosti, dvoumnosti ter pomanjkanja
temeljitih raziskav in natančnih podatkov o Trubarjevem deležu pri
prevajanju protestantskih knjig v hrvaški in srbski jezik. Tega se je
Rotar dobro zavedal, zato je v svoji knjigi najprej temeljito predstavil
vse dotedanje pisne vire in predvsem kritično ovrednotil hrvaške av-
torje, ki so o tem pisali – Ivana Kostrenčića, Frana Bučarja, Krešimira
Georgijevića, Mijo Mirkovića, Marina Franičevića, Miroslava Šicla,
Josipa Bratulića in še nekaj mlajših. Njihova dela je vzporejal s spisi
slovenskih (Elze, Rupel, Kidrič, Rajhman idr.) in evropskih, predvsem
nemških, avtorjev o tej tematiki ter po kritičnem motrenju prišel do
veljavnih sklepov o organizaciji uraškega zavoda, predvsem pa o
duhovni in jezikovni podobi prevodov in drugih knjižnih izdelkov, ki
so takrat tam nastali. V svoji analizi je ugotavljal, da Trubar sam ni
prevajalsko posegal v delo, je pa dosledno vztrajal pri tem, da so pre-
vodi izdelani v živem hrvaškem in srbskem jeziku (središčni hrvaš ko-
srbski idiom), ne pa v kakšnem lokalnem (področnem) govoru, kakor
so nekateri hoteli. Skoraj nepregledna in neobvladljiva narava jezi-
kovnih različnosti na balkanskoslovanskem prostoru je bila in ostala
posebno breme uraškega zavoda. Nespregledljiv pa je Trubarjev
prispevek v njegovih avtorskih uvodih k hrvaškim knjigam, v katerih
Rotar najde prave leposlovne in pridigarske prvine ob globokih etnič-
nih premislekih in etični zavzetosti ob trpljenju slovanskih narodov
(ljudstev) pod turškim jarmom. Reformacija med Hrvati se žal ni
toliko uveljavila, da bi se lahko versko-cerkveno in šolsko institucio-
400
Rotarjeva knjiga je dvodelna – če ne upoštevamo Sklepa kot samo-
stojnega dela. Prva polovica se skoraj v celoti ukvarja s Trubarjevim
projektom prevajanja bibličnih knjig, katekizmov, pesmaric in abe-
cednikov v hrvaški in srbski jezik v okviru Ungnadovega zavoda v
Urachu. Že nekaj desetletij si lahko ogledujemo oba spomenika v
Amandenhofu v Urachu, slovenskega in hrvaškega, pri čemer velika
in razkošna hrvaška plošča, postavljena leta 2007, sploh ne omenja
Trubarjevega soustanoviteljstva in vodstva Biblijskega zavoda. Veliko
skromnejša nemška plošča popravlja pomanjkljivost in jasno navaja:
1561–1565: Bibelanstalt: Bibeldrucke für südslawische Sprachen
unter Leitung von Primus Truber und Hans Ungnad.
Ko je Rotar pisal svojo knjigo, hrvaške plošče v Urachu seveda še
ni bilo, bilo pa je še veliko nejasnosti, dvoumnosti ter pomanjkanja
temeljitih raziskav in natančnih podatkov o Trubarjevem deležu pri
prevajanju protestantskih knjig v hrvaški in srbski jezik. Tega se je
Rotar dobro zavedal, zato je v svoji knjigi najprej temeljito predstavil
vse dotedanje pisne vire in predvsem kritično ovrednotil hrvaške av-
torje, ki so o tem pisali – Ivana Kostrenčića, Frana Bučarja, Krešimira
Georgijevića, Mijo Mirkovića, Marina Franičevića, Miroslava Šicla,
Josipa Bratulića in še nekaj mlajših. Njihova dela je vzporejal s spisi
slovenskih (Elze, Rupel, Kidrič, Rajhman idr.) in evropskih, predvsem
nemških, avtorjev o tej tematiki ter po kritičnem motrenju prišel do
veljavnih sklepov o organizaciji uraškega zavoda, predvsem pa o
duhovni in jezikovni podobi prevodov in drugih knjižnih izdelkov, ki
so takrat tam nastali. V svoji analizi je ugotavljal, da Trubar sam ni
prevajalsko posegal v delo, je pa dosledno vztrajal pri tem, da so pre-
vodi izdelani v živem hrvaškem in srbskem jeziku (središčni hrvaš ko-
srbski idiom), ne pa v kakšnem lokalnem (področnem) govoru, kakor
so nekateri hoteli. Skoraj nepregledna in neobvladljiva narava jezi-
kovnih različnosti na balkanskoslovanskem prostoru je bila in ostala
posebno breme uraškega zavoda. Nespregledljiv pa je Trubarjev
prispevek v njegovih avtorskih uvodih k hrvaškim knjigam, v katerih
Rotar najde prave leposlovne in pridigarske prvine ob globokih etnič-
nih premislekih in etični zavzetosti ob trpljenju slovanskih narodov
(ljudstev) pod turškim jarmom. Reformacija med Hrvati se žal ni
toliko uveljavila, da bi se lahko versko-cerkveno in šolsko institucio-
400
