Page 397 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 397
KOZMA AHA^I^
verjetno namenjen saškemu volilnemu knezu kot nekakšen »obvezni«
izvod, ki mu ga je Trubar poslal v zahvalo za njegovo podporo. Na
podlagi tega izvoda, ki je bil zelo dobro ohranjen in glede na stanje
skoraj zagotovo ni bil v osebni rabi, je France Kidrič leta 1919 izdal
že večkrat omenjeno obsežno in izčrpno študijo o slovenskih prote-
stantskih cerkvenih redih v 16. stoletju, kjer je natančno popisal
ohranjeni izvod, zgodovinske okoliščine nastanka Cerkovne ordninge,
razpoznal vse Trubarjeve vire zanjo, poskrbel za komentirani seznam
vseh Trubarjevih izvirnih delov Cerkovne ordninge in manjših dodatkov
k prevedenim besedilom ter dodal krajši pregled jezikovnih značil-
nosti tega dela. Kidričeva monografija je še vedno ključna za razume-
vanje Cerkovne ordninge, večina poznejših študij pa jo dopolnjuje le v
posameznih poudarkih.
Čeprav je bil dresdenski izvod izvrstno popisan, pa ni bil fotogra-
firan. Ko je bil ob bombandiranju Dresdna v 2. svetovni vojni uničen
ali izgubljen, Cerkovna ordninga raziskovalcem ni bila več na razpolago.
Leta 1971 je bil v Vatikanski apostolski knjižnici končno odkrit
nov izvod Cerkovne ordninge. Na podlagi vpisa na prvi strani lahko
sklepamo, da je pripadal Krištofu Spindlerju, ki je bil superintendent
v Ljubljani od leta 1569.
Okrog tega izvoda se je odvijala (in se sem in tja še vedno odvija)
razprava o tem, kdo ga je v resnici našel. Prva, ki je imela Trubarjevo
Cerkovno ordningo v rokah že pred letom 1971, je bila raziskovalka
knjižnih oprem Ilse Schunke. V delu Bucheinbände der Palatina Biblio
thek je že leta 1962 popisala tudi Cerkovno ordningo, in sicer pod ime-
nom Windische Kirchenordnung. Navedla je tudi pravilno signaturo. Žal
na to delo ni bil nihče od naših raziskovalcev pozoren.
Nato se je najverjetneje zgodilo, da sta na knjigo v istem letu v
Vatikanski apostolski knjižnici v Rimu (signatura: Pal. IV 1215) po
naključju naletela dva raziskovalca, Jože Markuža in Christoph Weis
mann. Prvi verjetno maja 1971, drugi septembra 1971. Da je šlo za
vzporedni najdbi, lahko sklepamo na podlagi primerjave izjav obeh
raziskovalcev v znanstvenem tisku in v časopisni polemiki. Čeprav je
Jože Markuža Cerkovno ordningo nedvomno odkril prvi, pa je prispevek
Christopha Weismanna o najdenem izvodu v Gutenberg-Jahrbuch pre-
cej kvalitetnejši od Markužinega v Bogoslovnem vestniku.
395
verjetno namenjen saškemu volilnemu knezu kot nekakšen »obvezni«
izvod, ki mu ga je Trubar poslal v zahvalo za njegovo podporo. Na
podlagi tega izvoda, ki je bil zelo dobro ohranjen in glede na stanje
skoraj zagotovo ni bil v osebni rabi, je France Kidrič leta 1919 izdal
že večkrat omenjeno obsežno in izčrpno študijo o slovenskih prote-
stantskih cerkvenih redih v 16. stoletju, kjer je natančno popisal
ohranjeni izvod, zgodovinske okoliščine nastanka Cerkovne ordninge,
razpoznal vse Trubarjeve vire zanjo, poskrbel za komentirani seznam
vseh Trubarjevih izvirnih delov Cerkovne ordninge in manjših dodatkov
k prevedenim besedilom ter dodal krajši pregled jezikovnih značil-
nosti tega dela. Kidričeva monografija je še vedno ključna za razume-
vanje Cerkovne ordninge, večina poznejših študij pa jo dopolnjuje le v
posameznih poudarkih.
Čeprav je bil dresdenski izvod izvrstno popisan, pa ni bil fotogra-
firan. Ko je bil ob bombandiranju Dresdna v 2. svetovni vojni uničen
ali izgubljen, Cerkovna ordninga raziskovalcem ni bila več na razpolago.
Leta 1971 je bil v Vatikanski apostolski knjižnici končno odkrit
nov izvod Cerkovne ordninge. Na podlagi vpisa na prvi strani lahko
sklepamo, da je pripadal Krištofu Spindlerju, ki je bil superintendent
v Ljubljani od leta 1569.
Okrog tega izvoda se je odvijala (in se sem in tja še vedno odvija)
razprava o tem, kdo ga je v resnici našel. Prva, ki je imela Trubarjevo
Cerkovno ordningo v rokah že pred letom 1971, je bila raziskovalka
knjižnih oprem Ilse Schunke. V delu Bucheinbände der Palatina Biblio
thek je že leta 1962 popisala tudi Cerkovno ordningo, in sicer pod ime-
nom Windische Kirchenordnung. Navedla je tudi pravilno signaturo. Žal
na to delo ni bil nihče od naših raziskovalcev pozoren.
Nato se je najverjetneje zgodilo, da sta na knjigo v istem letu v
Vatikanski apostolski knjižnici v Rimu (signatura: Pal. IV 1215) po
naključju naletela dva raziskovalca, Jože Markuža in Christoph Weis
mann. Prvi verjetno maja 1971, drugi septembra 1971. Da je šlo za
vzporedni najdbi, lahko sklepamo na podlagi primerjave izjav obeh
raziskovalcev v znanstvenem tisku in v časopisni polemiki. Čeprav je
Jože Markuža Cerkovno ordningo nedvomno odkril prvi, pa je prispevek
Christopha Weismanna o najdenem izvodu v Gutenberg-Jahrbuch pre-
cej kvalitetnejši od Markužinega v Bogoslovnem vestniku.
395
