Page 15 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 15
JONATAN VINKLER
1415)3 napisal kot uradni odziv na zahteve koncila v Konstanci (5. no-
vember 1414–22. april 1418), znamenitega shoda, ki je menil »popraviti
cerkev od peta do temena«. Konstanški cerkveni zbor je bil pomemben,
v marsičem celo prelomen dogodek. Koncilu je politično »predsedoval«
rimski cesar Sigismund Luksemburški. Slednje je nakazovalo vzpon
primata cesarjeve oblasti nad papeško in konciliarizma, ki se krepi proti
koncu 15. stoletja, temeljni namen pa je bil odpraviti glavno zadrego,
ki je tedaj trla zahodno krščanstvo – veliko shizmo. Predstava na stran-
skem odru naj bi bil za koncil tudi proces proti neposlušnemu češkemu
kleriku Husu,4 ki pa je imel, kot se je pokazalo v letih po koncilu – npr.
od začetka husitskih vojn ob prvi praški defenestraciji leta 1419 do 1434
– za evropsko politično, religijsko in kulturno zgodovino znatno pre-
lomnejše posledice kot večletni zapleti zastran sestopov treh papežev s
stolice sv. Petra.
Posledice tudi za slovensko slovstveno in kulturno zgodovino. Roko-
pisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani namreč pod
signaturo Ms 141 hrani rokopisno knjigo (papir, 21,6 ×15 cm), ki je bila
nekdaj del knjižnega fonda cisterce v Stični in je vsaj deloma napisana
v mlajši češki bastardi, avtorja posameznih besedil v njej pa je mogoče
identificirati. Martinus, praedicator in Sittich, je namreč konec dvajsetih
let 15. stoletja (1528) ustvaril pomembni vsebini omenjenega kodeksa:
Tractatus de husitis (1a–84b) ter starejši del slovenskega Stiškega rokopisa
(245b–247b), ki vsebuje brez dvoma staročeške jezikovne interference
(npr. vokativ, ki ga slovenski jezik tedaj že več stoletij ni poznal zaradi
sovpada z imenovalnikom) in je paleografsko nespregledljivo povezan
s piscem traktata o husitih (ista roka).5
3 V matriki Karlove univeze je zapisano: Ioannes Michaelis de Hussynecz (Janez [očeta]
Mihaela iz Husinca).
4 O celotnem procesu proti Husu s pravnozgodovinskega stališče glej: Thomas A.
Fudge, The Trial of Jan Hus: Medieval Heresy and Criminal Procedure, Oxford, New
York 2013.
5 Omenjeni traktat o husitih je, kolikor je bilo mogoče ugotoviti iz zelo obsežne
bibliografije o husitskem vprašanju, eden redkih obsežnejših arhivskih virov, ki
doslej ni bil niti parcialno znanstveno obdelan (z izjemo slovenskega spomenika v
kodeksu; je pa tekla korespondenca o rokopisu med Franom Ramovšem in češkimi
učenjaki, toda do realizacije sodelovanja ni prišlo, ker so leta 1938 Čehi doživeli
13
1415)3 napisal kot uradni odziv na zahteve koncila v Konstanci (5. no-
vember 1414–22. april 1418), znamenitega shoda, ki je menil »popraviti
cerkev od peta do temena«. Konstanški cerkveni zbor je bil pomemben,
v marsičem celo prelomen dogodek. Koncilu je politično »predsedoval«
rimski cesar Sigismund Luksemburški. Slednje je nakazovalo vzpon
primata cesarjeve oblasti nad papeško in konciliarizma, ki se krepi proti
koncu 15. stoletja, temeljni namen pa je bil odpraviti glavno zadrego,
ki je tedaj trla zahodno krščanstvo – veliko shizmo. Predstava na stran-
skem odru naj bi bil za koncil tudi proces proti neposlušnemu češkemu
kleriku Husu,4 ki pa je imel, kot se je pokazalo v letih po koncilu – npr.
od začetka husitskih vojn ob prvi praški defenestraciji leta 1419 do 1434
– za evropsko politično, religijsko in kulturno zgodovino znatno pre-
lomnejše posledice kot večletni zapleti zastran sestopov treh papežev s
stolice sv. Petra.
Posledice tudi za slovensko slovstveno in kulturno zgodovino. Roko-
pisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani namreč pod
signaturo Ms 141 hrani rokopisno knjigo (papir, 21,6 ×15 cm), ki je bila
nekdaj del knjižnega fonda cisterce v Stični in je vsaj deloma napisana
v mlajši češki bastardi, avtorja posameznih besedil v njej pa je mogoče
identificirati. Martinus, praedicator in Sittich, je namreč konec dvajsetih
let 15. stoletja (1528) ustvaril pomembni vsebini omenjenega kodeksa:
Tractatus de husitis (1a–84b) ter starejši del slovenskega Stiškega rokopisa
(245b–247b), ki vsebuje brez dvoma staročeške jezikovne interference
(npr. vokativ, ki ga slovenski jezik tedaj že več stoletij ni poznal zaradi
sovpada z imenovalnikom) in je paleografsko nespregledljivo povezan
s piscem traktata o husitih (ista roka).5
3 V matriki Karlove univeze je zapisano: Ioannes Michaelis de Hussynecz (Janez [očeta]
Mihaela iz Husinca).
4 O celotnem procesu proti Husu s pravnozgodovinskega stališče glej: Thomas A.
Fudge, The Trial of Jan Hus: Medieval Heresy and Criminal Procedure, Oxford, New
York 2013.
5 Omenjeni traktat o husitih je, kolikor je bilo mogoče ugotoviti iz zelo obsežne
bibliografije o husitskem vprašanju, eden redkih obsežnejših arhivskih virov, ki
doslej ni bil niti parcialno znanstveno obdelan (z izjemo slovenskega spomenika v
kodeksu; je pa tekla korespondenca o rokopisu med Franom Ramovšem in češkimi
učenjaki, toda do realizacije sodelovanja ni prišlo, ker so leta 1938 Čehi doživeli
13
