Page 103 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 103
LUKA VIDMAR
zdravja, tako da je umrl razmeroma mlad (Bren 1919; Miklavčič 1952;
Smolik 1994).
Prešernovo osebno knjižnico lahko danes rekonstruiramo v Seme-
niški knjižnici v Ljubljani: njegove knjige (ohranjene in neohranjene) je
mogoče identificirati s pomočjo tiskanih in lastnoročnih ekslibrisov ter
s pomočjo rokopisnega abecednega kataloga, v katerega je bibliotekar
Frančišek Jožef Thallmainer sredi 18. stoletja med drugim zapisoval
provenienco knjig (Thallmainer, Abecedni katalog). Prešeren je lahko
protestantske knjige kupoval na svojih številnih potovanjih, bodisi v
protestantskih deželah, kakor v Brandenburgu, bodisi na črnem trgu v
katoliških knjigotrških centrih, na primer v Franciji. Za operoze, tudi
za Prešerna, so bile v tem pogledu najpomembnejše Benetke, ki so bile
od Ljubljane oddaljene samo nekaj dni ježe. Mesto, ki je bilo največje in
od Rima najbolj neodvisno tiskarsko in knjigotrško središče južno od
Alp, je namreč kupcem na črnem trgu nudilo tudi protestantske knjige
(Grendler 1975).
Prešeren je bil kakor vsi operozi sicer neomajno zvest Cerkvi, hab-
sburški cesarski hiši in njeni prokatoliški politiki pod geslom pietas
austriaca (Vidmar 2012: 246), vendar ga to nikakor ni omejevalo pri nje-
govih knjižnih nakupih. Prav tako se pri tem ni prav nič oziral na rimski
indeks prepovedanih knjig. V njegovi knjižnici je bilo delo Dialogus de
veritate prophetica, ki ga je napisal predhodnik reformacije, florentinski
dominikanec Girolamo Savonarola, in je izšlo po njegovi smrti, leta
1507 v Benetkah. Prav tako je imel prošt v lasti več del vélikih nemških
protestantov 16. stoletja, na primer vsaj en krajši Luthrov teološki spis
in komentirano Melanchthonovo izdajo Vergilijeve poezije, natisnjeno
leta 1577 v Zürichu (Thallmainer, Abecedni katalog). Za seznanjanje z
zgodovino reformacije je bil še posebej uporaben kompendij Historicum
opus, v katerem je jurist in bibliofil Simon Schard obravnaval nemško
zgodovino tudi s pomočjo dokumentov in spisov drugih avtorjev, na
primer Melanchthona in Ulricha von Huttna. Sicer pa je imel Prešeren
na voljo še druga dela protestantskih kronistov reformacije iz 16. stole-
tja, na primer delo Johannesa Sleidana (Sleidanus, De quatuor summis
imperiis) in kroniko Johannesa Cariona. Operoza so enako pritegovala
tudi dela mlajših nizozemskih in nemških protestantskih avtorjev, med
101
zdravja, tako da je umrl razmeroma mlad (Bren 1919; Miklavčič 1952;
Smolik 1994).
Prešernovo osebno knjižnico lahko danes rekonstruiramo v Seme-
niški knjižnici v Ljubljani: njegove knjige (ohranjene in neohranjene) je
mogoče identificirati s pomočjo tiskanih in lastnoročnih ekslibrisov ter
s pomočjo rokopisnega abecednega kataloga, v katerega je bibliotekar
Frančišek Jožef Thallmainer sredi 18. stoletja med drugim zapisoval
provenienco knjig (Thallmainer, Abecedni katalog). Prešeren je lahko
protestantske knjige kupoval na svojih številnih potovanjih, bodisi v
protestantskih deželah, kakor v Brandenburgu, bodisi na črnem trgu v
katoliških knjigotrških centrih, na primer v Franciji. Za operoze, tudi
za Prešerna, so bile v tem pogledu najpomembnejše Benetke, ki so bile
od Ljubljane oddaljene samo nekaj dni ježe. Mesto, ki je bilo največje in
od Rima najbolj neodvisno tiskarsko in knjigotrško središče južno od
Alp, je namreč kupcem na črnem trgu nudilo tudi protestantske knjige
(Grendler 1975).
Prešeren je bil kakor vsi operozi sicer neomajno zvest Cerkvi, hab-
sburški cesarski hiši in njeni prokatoliški politiki pod geslom pietas
austriaca (Vidmar 2012: 246), vendar ga to nikakor ni omejevalo pri nje-
govih knjižnih nakupih. Prav tako se pri tem ni prav nič oziral na rimski
indeks prepovedanih knjig. V njegovi knjižnici je bilo delo Dialogus de
veritate prophetica, ki ga je napisal predhodnik reformacije, florentinski
dominikanec Girolamo Savonarola, in je izšlo po njegovi smrti, leta
1507 v Benetkah. Prav tako je imel prošt v lasti več del vélikih nemških
protestantov 16. stoletja, na primer vsaj en krajši Luthrov teološki spis
in komentirano Melanchthonovo izdajo Vergilijeve poezije, natisnjeno
leta 1577 v Zürichu (Thallmainer, Abecedni katalog). Za seznanjanje z
zgodovino reformacije je bil še posebej uporaben kompendij Historicum
opus, v katerem je jurist in bibliofil Simon Schard obravnaval nemško
zgodovino tudi s pomočjo dokumentov in spisov drugih avtorjev, na
primer Melanchthona in Ulricha von Huttna. Sicer pa je imel Prešeren
na voljo še druga dela protestantskih kronistov reformacije iz 16. stole-
tja, na primer delo Johannesa Sleidana (Sleidanus, De quatuor summis
imperiis) in kroniko Johannesa Cariona. Operoza so enako pritegovala
tudi dela mlajših nizozemskih in nemških protestantskih avtorjev, med
101
