Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 104
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
njimi Weise Kauffmanschafft der Zeit predikanta Johannesa Penona, De
veritate religionis Christianae in De iure belli ac pacis pravnika Huga Gro-
tia, Exercitationes de republica Imperii Germanici polihistorja Herman
na Conringa in Theatrum divini regiminis matematika Petra Megerlina
(Thallmainer, Abecedni katalog). Zanimal se je celo za anglikanstvo,
saj je imel v svoji knjižnici knjigo Polidora Virgilija (Virgili: De rerum
inventoribus), humanista na dvoru Henrika VIII., in zbrana dela kralja
Jakoba I., izdana leta 1689 v Frankfurtu.
Prošt je zbral precej del, povezanih s slovensko reformacijo. Peter
Pavel Vergerij ml. je bil v njegovi knjižnici zastopan vsaj z dvema po-
lemičnima spisoma: delo Confutation d’alcune scuse, che s’allegano per
difender la grandissima iniquità della indittion del Concilio fatta da Pio
IIII., natisnjeno leta 1561 v neznanem mestu, je napadalo Tridentinski
koncil, delo A gl’inquisitori che sono per l’Italia, natisnjeno leta 1559 v
prav tako neznanem mestu, pa inkvizicijo. To delo je bilo za kranjske-
ga bralca še posebej zanimivo, ker je omenjalo Trubarja (Thallmainer,
Abecedni katalog; Vergerij, A gl’inquisitori). Prošt je neznano kje našel
izvod Trubarjevega prevoda Luthrove Hišne postile iz leta 1595 (Trubar,
Hishna postilla). Vergerij in Trubar sta bila še v Prešernovem času urad
no najbolj sporna od vseh protestantskih piscev, povezanih s Kranjsko in
sosednjimi deželami, saj ju je rimski indeks od Tridentinskega koncila
naprej uvrščal med tako imenovane »auctores primae classis« (Index
librorum 1786: 296, 301), torej najbolj nevarne avtorje, s čimer je bil
samodejno prepovedan njun celoten opus. Za branje njunih del bi bil
moral Prešeren pridobiti dovoljenje Kongregacije inkvizicije iz Rima,
za kar pa zanesljivo – kakor velika večina njegovih sodobnikov – ni
izgubljal časa. Kupil si je tudi izvod Dalmatinove Biblije, ki je bila v
17. in 18. stoletju v slovenskih deželah zelo iskana med samostani in
duhovniki, ki so se ukvarjali s pastoralo, pridiganjem, šolstvom, pa tudi
z zgodovino, literaturo in jezikoslovjem. Ker to delo ni bilo izrecno
prepovedano, je za njegovo uporabo zadoščalo dovoljenje krajevnega
ordinarija (Vidmar 2013: 203−204), ki pa se Prešernu kot drugemu
človeku ljubljanske škofije gotovo ni zdelo potrebno. Od protestantskih
knjig, povezanih s slovenskim prostorom, si je prošt kupil še Megiser-
jev Thesaurus Polyglottus, natisnjen leta 1603 v Frankfurtu, ki vsebuje
102
njimi Weise Kauffmanschafft der Zeit predikanta Johannesa Penona, De
veritate religionis Christianae in De iure belli ac pacis pravnika Huga Gro-
tia, Exercitationes de republica Imperii Germanici polihistorja Herman
na Conringa in Theatrum divini regiminis matematika Petra Megerlina
(Thallmainer, Abecedni katalog). Zanimal se je celo za anglikanstvo,
saj je imel v svoji knjižnici knjigo Polidora Virgilija (Virgili: De rerum
inventoribus), humanista na dvoru Henrika VIII., in zbrana dela kralja
Jakoba I., izdana leta 1689 v Frankfurtu.
Prošt je zbral precej del, povezanih s slovensko reformacijo. Peter
Pavel Vergerij ml. je bil v njegovi knjižnici zastopan vsaj z dvema po-
lemičnima spisoma: delo Confutation d’alcune scuse, che s’allegano per
difender la grandissima iniquità della indittion del Concilio fatta da Pio
IIII., natisnjeno leta 1561 v neznanem mestu, je napadalo Tridentinski
koncil, delo A gl’inquisitori che sono per l’Italia, natisnjeno leta 1559 v
prav tako neznanem mestu, pa inkvizicijo. To delo je bilo za kranjske-
ga bralca še posebej zanimivo, ker je omenjalo Trubarja (Thallmainer,
Abecedni katalog; Vergerij, A gl’inquisitori). Prošt je neznano kje našel
izvod Trubarjevega prevoda Luthrove Hišne postile iz leta 1595 (Trubar,
Hishna postilla). Vergerij in Trubar sta bila še v Prešernovem času urad
no najbolj sporna od vseh protestantskih piscev, povezanih s Kranjsko in
sosednjimi deželami, saj ju je rimski indeks od Tridentinskega koncila
naprej uvrščal med tako imenovane »auctores primae classis« (Index
librorum 1786: 296, 301), torej najbolj nevarne avtorje, s čimer je bil
samodejno prepovedan njun celoten opus. Za branje njunih del bi bil
moral Prešeren pridobiti dovoljenje Kongregacije inkvizicije iz Rima,
za kar pa zanesljivo – kakor velika večina njegovih sodobnikov – ni
izgubljal časa. Kupil si je tudi izvod Dalmatinove Biblije, ki je bila v
17. in 18. stoletju v slovenskih deželah zelo iskana med samostani in
duhovniki, ki so se ukvarjali s pastoralo, pridiganjem, šolstvom, pa tudi
z zgodovino, literaturo in jezikoslovjem. Ker to delo ni bilo izrecno
prepovedano, je za njegovo uporabo zadoščalo dovoljenje krajevnega
ordinarija (Vidmar 2013: 203−204), ki pa se Prešernu kot drugemu
človeku ljubljanske škofije gotovo ni zdelo potrebno. Od protestantskih
knjig, povezanih s slovenskim prostorom, si je prošt kupil še Megiser-
jev Thesaurus Polyglottus, natisnjen leta 1603 v Frankfurtu, ki vsebuje
102
