Page 100 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 100
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Luka Vidmar
ZBIRALEC PROTESTANTSKIH KNJIG
Janez Krstnik Prešeren, ljubljanski stolni prošt
Od začetka protireformacije v Notranji Avstriji leta 1598 do izdaje
tolerančnega patenta in reforme cenzure leta 1781 so bile protestant-
ske knjige na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem prepovedane kot
neskladne z vladarjevo konfesionalno politiko. Tako cerkvena kakor
posvetna oblast, ki sta vsaj od začetka vladavine nadvojvode Ferdinanda
Notranjeavstrijskega do smrti cesarja Karla VI. delovali zelo usklajeno
in enotno, sta se pri obravnavi protestantskih knjig stoletje in pol opirali
na isto podlago – pravila knjižne politike in seznam prepovedanih knjig
z naslovom Index librorum prohibitorum, ki ga je katoliška Cerkev od
leta 1559 naprej izdajala v Rimu. Do sredine 18. stoletja je bila cerkvena
oblast v habsburški monarhiji, na primer v podobi ljubljanskega škofa
Tomaža Hrena kot predsednika verske reformacijske komisije na Kranj-
skem, zadolžena za identificiranje tovrstnih tiskov, posvetna oblast pa
za izvedbo potrebnih ukrepov, na primer za zaplembe knjig in telesne
kazni kršiteljev pravil indeksa (Vidmar 2013: 198−199). Leta 1754 je
Marija Terezija tudi pristojnost ugotavljanja spornosti tiskov v svojih
deželah odvzela katoliški Cerkvi in jo prenesla na svoj dvor oziroma
vlado: tako je do cesaričine smrti leta 1780 na Dunaju izhajal Catalogus
librorum a Commissione Aulica prohibitorum (Putnam 1906: 218−220),
ki pa ni bistveno spremenil uradnega odnosa habsburške monarhije do
protestantskih knjig. To je s svojimi reformami storil šele cesar Jožef II.
Protestantske knjige so v 17. in 18. stoletju kljub prepovedim krožile
tudi na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Ohranjale so se predvsem
v cerkvenih knjižnicah, kamor so prišle med protireformacijskimi za-
plembami in kot darila ali volila katoliških duhovnikov. V teh prostorih
98
Luka Vidmar
ZBIRALEC PROTESTANTSKIH KNJIG
Janez Krstnik Prešeren, ljubljanski stolni prošt
Od začetka protireformacije v Notranji Avstriji leta 1598 do izdaje
tolerančnega patenta in reforme cenzure leta 1781 so bile protestant-
ske knjige na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem prepovedane kot
neskladne z vladarjevo konfesionalno politiko. Tako cerkvena kakor
posvetna oblast, ki sta vsaj od začetka vladavine nadvojvode Ferdinanda
Notranjeavstrijskega do smrti cesarja Karla VI. delovali zelo usklajeno
in enotno, sta se pri obravnavi protestantskih knjig stoletje in pol opirali
na isto podlago – pravila knjižne politike in seznam prepovedanih knjig
z naslovom Index librorum prohibitorum, ki ga je katoliška Cerkev od
leta 1559 naprej izdajala v Rimu. Do sredine 18. stoletja je bila cerkvena
oblast v habsburški monarhiji, na primer v podobi ljubljanskega škofa
Tomaža Hrena kot predsednika verske reformacijske komisije na Kranj-
skem, zadolžena za identificiranje tovrstnih tiskov, posvetna oblast pa
za izvedbo potrebnih ukrepov, na primer za zaplembe knjig in telesne
kazni kršiteljev pravil indeksa (Vidmar 2013: 198−199). Leta 1754 je
Marija Terezija tudi pristojnost ugotavljanja spornosti tiskov v svojih
deželah odvzela katoliški Cerkvi in jo prenesla na svoj dvor oziroma
vlado: tako je do cesaričine smrti leta 1780 na Dunaju izhajal Catalogus
librorum a Commissione Aulica prohibitorum (Putnam 1906: 218−220),
ki pa ni bistveno spremenil uradnega odnosa habsburške monarhije do
protestantskih knjig. To je s svojimi reformami storil šele cesar Jožef II.
Protestantske knjige so v 17. in 18. stoletju kljub prepovedim krožile
tudi na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Ohranjale so se predvsem
v cerkvenih knjižnicah, kamor so prišle med protireformacijskimi za-
plembami in kot darila ali volila katoliških duhovnikov. V teh prostorih
98
