Page 101 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 101
LUKA VIDMAR
so bile praviloma pod ključem, bralcem pa so bile na voljo le pod pogoji
Indeksa prepovedanih knjig, se pravi z dovoljenjem bodisi Kongregacije
inkvizicije v Rimu bodisi krajevnega ordinarija, na primer ljubljanskega
škofa. Prav tako so se zbirale v zasebnih knjižnicah nekaterih izobra-
žencev, ki so jih iskali, brali, raziskovali, posojali in o njih pisali iz za-
nimanja za politično, cerkveno, kulturno in jezikovno zgodovino svoje
dežele (Vidmar 2012). Med njimi je bil do konca 18. stoletja, vse do
Marka Pohlina, Žige Zoisa ter njegovih učencev Valentina Vodnika in
Jerneja Kopitarja, najpomembnejši Janez Vajkard Valvasor, ki je v Slavi
vojvodine Kranjske na različnih mestih zbral veliko podatkov o slovenski
reformaciji in njeni književnosti, največ v pregledu kranjskih pisateljev
z naslovom Anhang deß Sechsten Buchs, welcher eine Anzahl gelehrter
Scribenten begreifft, so aus Crain bürtig gewest. Gesla o protestantskih
avtorjih je sestavil na podlagi dokumentov iz arhiva kranjskih deželnih
stanov, ob študiju izvodov izvirnih tiskov ter prebiranju nemških in
drugih biografsko-bibliografskih virov (Kidrič 1929–38: 125; Reisp 1983:
228; Vidmar 2006: 15−17). Za osebno knjižnico je rad kupoval knjige,
ki jih je potreboval za študij ali zabavo, med njimi tudi prepovedane
protestantske. Ideal novolatinskega pesnika je, na primer, odkrito pre-
poznaval v Angležu Johnu Owenu (Vidmar, ur. 2009: 89), čeprav so bili
njegovi znameniti Epigrami leta 1654 z dekretom prepovedani zaradi
protikatoliške osti (Index librorum 1786: 216).
Toda Valvasor ni bil edini zbiralec in raziskovalec protestantskih
knjig na Kranjskem v drugi polovici 17. stoletja. V naslednji genera-
ciji se je zanimanje za tovrstne tiske povečalo med intelektualci, ki
so po šolanju in službovanju v kozmopolitskih prestolnicah Italije in
Svetega rimskega cesarstva zasedli pomembne položaje v državni in
cerkveni upravi na Kranjskem, nato pa so se povezani v Akademijo
združenih in Akademijo operozov konec 17. stoletja lotili kulturne
prenove dežele in njenega glavnega mesta (Vidmar 2012: 240−241).
Večjo mobilnost družbene in intelektualne elite, s tem pa lažji dostop
do protestantskih knjig, so tedaj omogočile zmage avstrijske vojske
nad Turki, ki so imele za posledico premik meje z Otomanskim ce-
sarstvom proti jugu, vzpon habsburške monarhije med velesile ter
gospodarski, kulturni in umetnostni razcvet avstrijskih dežel, tudi
99
so bile praviloma pod ključem, bralcem pa so bile na voljo le pod pogoji
Indeksa prepovedanih knjig, se pravi z dovoljenjem bodisi Kongregacije
inkvizicije v Rimu bodisi krajevnega ordinarija, na primer ljubljanskega
škofa. Prav tako so se zbirale v zasebnih knjižnicah nekaterih izobra-
žencev, ki so jih iskali, brali, raziskovali, posojali in o njih pisali iz za-
nimanja za politično, cerkveno, kulturno in jezikovno zgodovino svoje
dežele (Vidmar 2012). Med njimi je bil do konca 18. stoletja, vse do
Marka Pohlina, Žige Zoisa ter njegovih učencev Valentina Vodnika in
Jerneja Kopitarja, najpomembnejši Janez Vajkard Valvasor, ki je v Slavi
vojvodine Kranjske na različnih mestih zbral veliko podatkov o slovenski
reformaciji in njeni književnosti, največ v pregledu kranjskih pisateljev
z naslovom Anhang deß Sechsten Buchs, welcher eine Anzahl gelehrter
Scribenten begreifft, so aus Crain bürtig gewest. Gesla o protestantskih
avtorjih je sestavil na podlagi dokumentov iz arhiva kranjskih deželnih
stanov, ob študiju izvodov izvirnih tiskov ter prebiranju nemških in
drugih biografsko-bibliografskih virov (Kidrič 1929–38: 125; Reisp 1983:
228; Vidmar 2006: 15−17). Za osebno knjižnico je rad kupoval knjige,
ki jih je potreboval za študij ali zabavo, med njimi tudi prepovedane
protestantske. Ideal novolatinskega pesnika je, na primer, odkrito pre-
poznaval v Angležu Johnu Owenu (Vidmar, ur. 2009: 89), čeprav so bili
njegovi znameniti Epigrami leta 1654 z dekretom prepovedani zaradi
protikatoliške osti (Index librorum 1786: 216).
Toda Valvasor ni bil edini zbiralec in raziskovalec protestantskih
knjig na Kranjskem v drugi polovici 17. stoletja. V naslednji genera-
ciji se je zanimanje za tovrstne tiske povečalo med intelektualci, ki
so po šolanju in službovanju v kozmopolitskih prestolnicah Italije in
Svetega rimskega cesarstva zasedli pomembne položaje v državni in
cerkveni upravi na Kranjskem, nato pa so se povezani v Akademijo
združenih in Akademijo operozov konec 17. stoletja lotili kulturne
prenove dežele in njenega glavnega mesta (Vidmar 2012: 240−241).
Večjo mobilnost družbene in intelektualne elite, s tem pa lažji dostop
do protestantskih knjig, so tedaj omogočile zmage avstrijske vojske
nad Turki, ki so imele za posledico premik meje z Otomanskim ce-
sarstvom proti jugu, vzpon habsburške monarhije med velesile ter
gospodarski, kulturni in umetnostni razcvet avstrijskih dežel, tudi
99
