Page 106 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 106
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
pamfletov, ki so krožili po tedanji Evropi. Eden največjih mojstrov te
zvrsti je bil Boccalinijev in Pallavicinov naslednik Gregorio Leti, ki je
svoje napade na Cerkev in papeštvo objavljal pod psevdonimom Abbate
Gualdi. Prešeren je imel na voljo več njegovih del, tudi spis Vita di donna
Olimpia Maldachini (1666), ki papeža Inocenca X. in njegovo svakinjo
obtožuje ljubezenskega razmerja (Thallmainer, Abecedni katalog).
Prešeren je bil največji kranjski zbiratelj slovenskih in evropskih
protestantskih knjig med Valvasorjem in Zoisom. Teh del zanesljivo ni
skrival pred svojimi učenimi prijatelji iz stolnega kapitlja in Akademije
operozov, ki jih je rad sprejemal v hiši ob škofijskem dvorcu. Protestant-
ske knjige, opremljene z njegovimi elegantnimi ekslibrisi (prim. Vergerij,
A gl’inquisitori), ki jih je oblikoval salzburški in ljubljanski tiskar Janez
Krstnik Mayr, pričajo ravno o nasprotnem: da je bil nanje ponosen in da
jih je bil pripravljen posoditi komu drugemu. Leta 1701 jih je brez po-
mislekov popisal (popis je izročil škofijskemu arhivu) in skupaj s svojimi
drugimi knjigami podaril Semeniški knjižnici (Smolik 1975: 6), ta pa jih
je prav tako brez zadržkov sprejela po njegovi smrti leta 1704. Anatema,
ki je formalno še vedno veljala za tovrstne knjige, je torej v družbeni
in intelektualni eliti habsburške monarhije v Prešernovem času skoraj
popolnoma izgubila moč. Toda recepcija protestantskih knjig je imela
kljub vsemu točne določene meje: ostati je morala v svetu privilegiranega
posameznika in ni smela ogrožati veljavne družbene in verske ureditve.
To dokazuje primer Ferdinanda Ernesta barona Apfaltrerja, gospodarja
dvorca Brdo pri Lukovici, ki je bil intimno protestant. Ker je grozila
nevarnost, da bo z luteranstvom okužil družino, služinčad in podložni-
ke, so mu posvetne oblasti na pobudo ljubljanskega škofa leta 1684 in
leta 1697 odvzele krivoverske knjige. Ne glede na to je bil sklep zgodbe
značilen za konec 17. stoletja: baron ni bil kaznovan, sporne knjige pa
si je najmanj enkrat zopet naročil iz Nemčije (Vrhovnik: 1932: 40−42).
104
pamfletov, ki so krožili po tedanji Evropi. Eden največjih mojstrov te
zvrsti je bil Boccalinijev in Pallavicinov naslednik Gregorio Leti, ki je
svoje napade na Cerkev in papeštvo objavljal pod psevdonimom Abbate
Gualdi. Prešeren je imel na voljo več njegovih del, tudi spis Vita di donna
Olimpia Maldachini (1666), ki papeža Inocenca X. in njegovo svakinjo
obtožuje ljubezenskega razmerja (Thallmainer, Abecedni katalog).
Prešeren je bil največji kranjski zbiratelj slovenskih in evropskih
protestantskih knjig med Valvasorjem in Zoisom. Teh del zanesljivo ni
skrival pred svojimi učenimi prijatelji iz stolnega kapitlja in Akademije
operozov, ki jih je rad sprejemal v hiši ob škofijskem dvorcu. Protestant-
ske knjige, opremljene z njegovimi elegantnimi ekslibrisi (prim. Vergerij,
A gl’inquisitori), ki jih je oblikoval salzburški in ljubljanski tiskar Janez
Krstnik Mayr, pričajo ravno o nasprotnem: da je bil nanje ponosen in da
jih je bil pripravljen posoditi komu drugemu. Leta 1701 jih je brez po-
mislekov popisal (popis je izročil škofijskemu arhivu) in skupaj s svojimi
drugimi knjigami podaril Semeniški knjižnici (Smolik 1975: 6), ta pa jih
je prav tako brez zadržkov sprejela po njegovi smrti leta 1704. Anatema,
ki je formalno še vedno veljala za tovrstne knjige, je torej v družbeni
in intelektualni eliti habsburške monarhije v Prešernovem času skoraj
popolnoma izgubila moč. Toda recepcija protestantskih knjig je imela
kljub vsemu točne določene meje: ostati je morala v svetu privilegiranega
posameznika in ni smela ogrožati veljavne družbene in verske ureditve.
To dokazuje primer Ferdinanda Ernesta barona Apfaltrerja, gospodarja
dvorca Brdo pri Lukovici, ki je bil intimno protestant. Ker je grozila
nevarnost, da bo z luteranstvom okužil družino, služinčad in podložni-
ke, so mu posvetne oblasti na pobudo ljubljanskega škofa leta 1684 in
leta 1697 odvzele krivoverske knjige. Ne glede na to je bil sklep zgodbe
značilen za konec 17. stoletja: baron ni bil kaznovan, sporne knjige pa
si je najmanj enkrat zopet naročil iz Nemčije (Vrhovnik: 1932: 40−42).
104
