Page 102 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 102
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
tistih, poseljenih s Slovenci (Gestrin 1984: 115−116; Reisp 1994: 8−9;
Pirjevec 1994: 23−25).
Med operozi je daleč največ protestantskih knjig zbral Janez Krst
nik Prešeren (1656–1704), ki se je rodil v kmečki družini v Hrašah pri
Lescah. Izhajal je iz rodbine, ki je dala veliko uspešnih duhovnikov,
pravnikov in tudi pesnika Franceta Prešerna. Janez Krstnik se je zara-
di izjemne nadarjenosti bliskovito povzpel v strogo razredno urejeni
družbi Svetega rimskega cesarstva. Po končanem šolanju v jezuitskem
kolegiju v Ljubljani je leta 1681 doštudiral teologijo in pravo na jezuit-
ski univerzi na Dunaju in benediktinski univerzi v Salzburgu, nato pa
se je izpopolnjeval še v Italiji, Nemčiji in Franciji ter nazadnje dosegel
doktorat obojega prava. V osemdesetih letih 17. stoletja je kot strokov-
njak za mednarodno in cerkveno pravo ter cerkveno zgodovino še ne
tridesetleten postal svetovalec, diplomat in vodja biblioteke salzburških
nadškofov Kuenburga in Thuna. V njunem imenu je vodil diplomatske
misije v Rimu, Brandenburgu in drugje. V večletni pravdi pri Svetem
sedežu je zastopal salzburško nadškofijo ter kljub drugačnim interesom
dunajskega dvora z zgodovinskimi in pravnimi dokazi za tri desetletja
odložil osamosvojitev sufraganske passavske škofije.
Že leta 1683 je postal kanonik v Salzburgu, leta 1692 pa je bil
kljub kmečkemu poreklu imenovan na mesto ljubljanskega stolnega
prošta, ki je bilo v tistem času – kakor praviloma vse visoke službe
− pridržano plemstvu. Ob tej priložnosti mu je cesar podelil naziv
palatinskega grofa, papež pa naziv apostolskega protonotarja. Prešeren
je pomembno prispeval k preobrazbi Ljubljane v regionalno kulturno
in umetnostno središče: leta 1693 je postal prvi predsednik Akademije
operozov, leta 1699 je skupaj z drugimi operozi in kanoniki podprl
pobudo za baročno prenovo oziroma novogradnjo stolnice, leta 1701
pa je skupaj s škofom Herbersteinom in dekanom Dolničarjem usta
novil Javno, današnjo Semeniško knjižnico, prvo javno znanstveno
knjižnico na Slovenskem. Pisal je zgodovinska, pravna, retorska in
pesniška dela v latinščini, tudi v zvezi s pravdo v Rimu: nekaj jih je
bilo natisnjenih, nekaj jih je ostalo v rokopisu v Ljubljani in Salzbur-
gu. Z volilom je omogočil šolanje velikemu številu otrok iz družine
Prešeren in iz drugih kmečkih družin. Žal je bil vse življenje šibkega
100
tistih, poseljenih s Slovenci (Gestrin 1984: 115−116; Reisp 1994: 8−9;
Pirjevec 1994: 23−25).
Med operozi je daleč največ protestantskih knjig zbral Janez Krst
nik Prešeren (1656–1704), ki se je rodil v kmečki družini v Hrašah pri
Lescah. Izhajal je iz rodbine, ki je dala veliko uspešnih duhovnikov,
pravnikov in tudi pesnika Franceta Prešerna. Janez Krstnik se je zara-
di izjemne nadarjenosti bliskovito povzpel v strogo razredno urejeni
družbi Svetega rimskega cesarstva. Po končanem šolanju v jezuitskem
kolegiju v Ljubljani je leta 1681 doštudiral teologijo in pravo na jezuit-
ski univerzi na Dunaju in benediktinski univerzi v Salzburgu, nato pa
se je izpopolnjeval še v Italiji, Nemčiji in Franciji ter nazadnje dosegel
doktorat obojega prava. V osemdesetih letih 17. stoletja je kot strokov-
njak za mednarodno in cerkveno pravo ter cerkveno zgodovino še ne
tridesetleten postal svetovalec, diplomat in vodja biblioteke salzburških
nadškofov Kuenburga in Thuna. V njunem imenu je vodil diplomatske
misije v Rimu, Brandenburgu in drugje. V večletni pravdi pri Svetem
sedežu je zastopal salzburško nadškofijo ter kljub drugačnim interesom
dunajskega dvora z zgodovinskimi in pravnimi dokazi za tri desetletja
odložil osamosvojitev sufraganske passavske škofije.
Že leta 1683 je postal kanonik v Salzburgu, leta 1692 pa je bil
kljub kmečkemu poreklu imenovan na mesto ljubljanskega stolnega
prošta, ki je bilo v tistem času – kakor praviloma vse visoke službe
− pridržano plemstvu. Ob tej priložnosti mu je cesar podelil naziv
palatinskega grofa, papež pa naziv apostolskega protonotarja. Prešeren
je pomembno prispeval k preobrazbi Ljubljane v regionalno kulturno
in umetnostno središče: leta 1693 je postal prvi predsednik Akademije
operozov, leta 1699 je skupaj z drugimi operozi in kanoniki podprl
pobudo za baročno prenovo oziroma novogradnjo stolnice, leta 1701
pa je skupaj s škofom Herbersteinom in dekanom Dolničarjem usta
novil Javno, današnjo Semeniško knjižnico, prvo javno znanstveno
knjižnico na Slovenskem. Pisal je zgodovinska, pravna, retorska in
pesniška dela v latinščini, tudi v zvezi s pravdo v Rimu: nekaj jih je
bilo natisnjenih, nekaj jih je ostalo v rokopisu v Ljubljani in Salzbur-
gu. Z volilom je omogočil šolanje velikemu številu otrok iz družine
Prešeren in iz drugih kmečkih družin. Žal je bil vse življenje šibkega
100
