Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 105
LUKA VIDMAR
tudi slovensko besedišče (Megiser, Thesaurus Polyglottus; Thallmainer,
Abecedni katalog).
Prešeren je iz zanimanja za sočasne kontroverze zbral tudi večje števi-
lo političnih razprav, esejev in pamfletov, ki niso bili nujno protestantske
provenience, so pa v duhu in z argumenti protestantskega severa napadali
ustaljeno ureditev katoliške Evrope, zlasti Cerkev, cerkvene in posvetne
vladarje (papeže in cesarje), države (Papeško državo in Španijo), redove
(jezuite) in duhovne tokove (ultramontanizem). Prošt je očitno rad bral
tri tedaj razvpite avtorje, ki so iz zavetja Beneške republike konec 16. in
v prvi polovici 17. stoletja ostro kritizirali papeštvo: Traiana Boccalinija,
Ferranteja Pallavicina in Paola Sarpija. V svoji knjižnici je, na primer,
imel izrecno prepovedane Boccalinijeve politične spise (Boccalini, La
bilancia politica; Index librorum 1786: 34). Najbrž se mu je zdel pose-
bej zanimiv Boccalinijev prijatelj, beneški servit Sarpi, ki se je veliko
ukvarjal z zgodovino Beneške republike, ta pa je neustavljivo privlačila
vse operoze. Sarpi je v svojih delih zavračal interdikt, s katerim je papež
Pavel V. leta 1606 kaznoval Beneško republiko zaradi širitve državne
pristojnosti v cerkvenih zadevah. Ni si prizadeval le za ločitev posvetne
in verske oblasti v državi, temveč celo za verski odpad Benetk od Rima
oziroma za njihov prestop v protestantizem. Prešeren je imel vsaj dve
njegovi deli, in sicer Trattato dell’interdetto in De beneficiis ecclesiasticis
(Thallmainer, Abecedni katalog). Nekoliko mlajši Pallavicino je s svojimi
satirami bičal razvade papeškega dvora in vsemogočni vpliv Španije.
Prešeren je imel v lasti njegovo zadnjo satiro Il divortio celeste, v kateri
Jezus sproži ločitveni postopek, ker se naveliča grehov svoje neveste –
katoliške Cerkve, za njegovo roko pa se nato zaman potegujejo tudi druge
cerkve (Thallmainer, Abecedni katalog).
Prešeren je poleg tega vestno spremljal vse bolj žolčno protijezuitsko
literaturo, in sicer tako katoliške kakor protestantske provenience. Med
številnimi tovrstnimi deli iz njegove biblioteke sta bili Relatio ad reges et
principes christianos (1636), s katero je nemški publicist Caspar Schoppe
pod psevdonimom Alphonsus de Vargas svaril krščanske vladarje pred
nevarno politiko jezuitskega reda, in Le jesuite secularisé (1683), s katero
je abbé Dupré anonimno razkrival zlo Družbe Jezusove (Thallmainer,
Abecedni katalog). Prešeren se ni branil niti najbolj strupenih političnih
103
tudi slovensko besedišče (Megiser, Thesaurus Polyglottus; Thallmainer,
Abecedni katalog).
Prešeren je iz zanimanja za sočasne kontroverze zbral tudi večje števi-
lo političnih razprav, esejev in pamfletov, ki niso bili nujno protestantske
provenience, so pa v duhu in z argumenti protestantskega severa napadali
ustaljeno ureditev katoliške Evrope, zlasti Cerkev, cerkvene in posvetne
vladarje (papeže in cesarje), države (Papeško državo in Španijo), redove
(jezuite) in duhovne tokove (ultramontanizem). Prošt je očitno rad bral
tri tedaj razvpite avtorje, ki so iz zavetja Beneške republike konec 16. in
v prvi polovici 17. stoletja ostro kritizirali papeštvo: Traiana Boccalinija,
Ferranteja Pallavicina in Paola Sarpija. V svoji knjižnici je, na primer,
imel izrecno prepovedane Boccalinijeve politične spise (Boccalini, La
bilancia politica; Index librorum 1786: 34). Najbrž se mu je zdel pose-
bej zanimiv Boccalinijev prijatelj, beneški servit Sarpi, ki se je veliko
ukvarjal z zgodovino Beneške republike, ta pa je neustavljivo privlačila
vse operoze. Sarpi je v svojih delih zavračal interdikt, s katerim je papež
Pavel V. leta 1606 kaznoval Beneško republiko zaradi širitve državne
pristojnosti v cerkvenih zadevah. Ni si prizadeval le za ločitev posvetne
in verske oblasti v državi, temveč celo za verski odpad Benetk od Rima
oziroma za njihov prestop v protestantizem. Prešeren je imel vsaj dve
njegovi deli, in sicer Trattato dell’interdetto in De beneficiis ecclesiasticis
(Thallmainer, Abecedni katalog). Nekoliko mlajši Pallavicino je s svojimi
satirami bičal razvade papeškega dvora in vsemogočni vpliv Španije.
Prešeren je imel v lasti njegovo zadnjo satiro Il divortio celeste, v kateri
Jezus sproži ločitveni postopek, ker se naveliča grehov svoje neveste –
katoliške Cerkve, za njegovo roko pa se nato zaman potegujejo tudi druge
cerkve (Thallmainer, Abecedni katalog).
Prešeren je poleg tega vestno spremljal vse bolj žolčno protijezuitsko
literaturo, in sicer tako katoliške kakor protestantske provenience. Med
številnimi tovrstnimi deli iz njegove biblioteke sta bili Relatio ad reges et
principes christianos (1636), s katero je nemški publicist Caspar Schoppe
pod psevdonimom Alphonsus de Vargas svaril krščanske vladarje pred
nevarno politiko jezuitskega reda, in Le jesuite secularisé (1683), s katero
je abbé Dupré anonimno razkrival zlo Družbe Jezusove (Thallmainer,
Abecedni katalog). Prešeren se ni branil niti najbolj strupenih političnih
103
