Page 156 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 156
ŠTUDIJSKI VEČERI
katoliške kot augsburške veroizpovedi v cesarstvu.6 Toda ravnotežje med
dvema stranema je bilo krhko, sčasoma pa je bilo tudi vse več znamenj,
da niti interim niti vesoljni cerkveni zbor ne bosta prinesla pravega
poenotenja. Na svečnico, 2. februarja 1551, sta na škofiji v Ljubljani s
škofom Urbanom Textorjem očitno v slogi obedovala ljubljanska sodnik
in župan. Izrazito katoliško čuteči škof naj bi ju med drugim »svarilno«
obvestil o skorajšnjem kraljevem oziroma deželnoknežjem ukazu, po
katerem da bodo morali meščani iz svojih domov odstraniti vse prepove-
dane (protestantske) knjige.7 Še pred sklenitvijo sporazuma med kraljem
Ferdinandom I. in upornimi protestantskimi stanovi v Passauu poleti
leta 15528 so postali glasnejši tudi ljubljanski protestanti. V mestu se je
začel širiti sramotilni spis z očitki na račun »duhovščine, plemenite in
neplemenite, kot tudi svetnih oseb«.9 Med njimi sta se znašla ljubljanski
meščan, krznar in trgovec Mihael Frankovič in eden od njegovih sinov.10
Ker so neznani avtorji njemu in sinu z zasmehovanjem delali krivico
ter škodili njuni časti, je Frankovič pred mestnim sodiščem proti njim
vložil ovadbo.11 S pravnim priznanjem dveh veroizpovedi v cesarstvu,
(rimsko)katoliške in augsburške – s t. i. augsburškim verskim mirom
leta 155512 – so se protestanti, natančneje luterani, v Ljubljani še okrepili.
V drugi polovici petdesetih let so se v mestu zaostrila zlasti nasprotja
med pretežno luteranskimi mestnimi oblastmi in krogom generalnega
vikarja ter kanonika Nikolaja Škofiča. V leto 1555 spada pritožba, v kateri
meščani kot patroni oziroma nosilci pravice do imenovanja kaplana pri
oltarju sv. Trojice v stolnici Škofiču očitajo, da si je neupravičeno prilastil
ta oltarni beneficij.13 Proti koncu petdesetih let, ko je pri stolni cerkvi
6 Prim. Luise Schorn-Schütte, Geschichte Europas in der Frühen Neuzeit. Studienhand
buch 1500–1789. Paderborn – München – Wien – Zürich2, 2013, 125, 367.
7 Vladislav Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. 2. zvezek:
Župani in sodniki 1504–1605, 145.
8 Schorn-Schütte, Geschichte, kot v op. 6., 128.
9 Zgodovinski arhiv Ljubljana (= ZAL), LJU 488, Cod I/8 –1552, fol. 124. Prim. Fab-
jančič, Zgodovina, kot v op. 7, 117.
10 Prim. Vladislav Fabjančič, Ljubljanski Frankoviči v 16. in 17. stoletju, Kronika 7, 1940,
št. 2, 112, 117.
11 Glej spredaj op. 9.
12 Schorn-Schütte, Geschichte, kot v op. 6, 128, 367.
13 Žnidaršič Golec, Duhovniki, kot v op. 2, 286–287.
154
katoliške kot augsburške veroizpovedi v cesarstvu.6 Toda ravnotežje med
dvema stranema je bilo krhko, sčasoma pa je bilo tudi vse več znamenj,
da niti interim niti vesoljni cerkveni zbor ne bosta prinesla pravega
poenotenja. Na svečnico, 2. februarja 1551, sta na škofiji v Ljubljani s
škofom Urbanom Textorjem očitno v slogi obedovala ljubljanska sodnik
in župan. Izrazito katoliško čuteči škof naj bi ju med drugim »svarilno«
obvestil o skorajšnjem kraljevem oziroma deželnoknežjem ukazu, po
katerem da bodo morali meščani iz svojih domov odstraniti vse prepove-
dane (protestantske) knjige.7 Še pred sklenitvijo sporazuma med kraljem
Ferdinandom I. in upornimi protestantskimi stanovi v Passauu poleti
leta 15528 so postali glasnejši tudi ljubljanski protestanti. V mestu se je
začel širiti sramotilni spis z očitki na račun »duhovščine, plemenite in
neplemenite, kot tudi svetnih oseb«.9 Med njimi sta se znašla ljubljanski
meščan, krznar in trgovec Mihael Frankovič in eden od njegovih sinov.10
Ker so neznani avtorji njemu in sinu z zasmehovanjem delali krivico
ter škodili njuni časti, je Frankovič pred mestnim sodiščem proti njim
vložil ovadbo.11 S pravnim priznanjem dveh veroizpovedi v cesarstvu,
(rimsko)katoliške in augsburške – s t. i. augsburškim verskim mirom
leta 155512 – so se protestanti, natančneje luterani, v Ljubljani še okrepili.
V drugi polovici petdesetih let so se v mestu zaostrila zlasti nasprotja
med pretežno luteranskimi mestnimi oblastmi in krogom generalnega
vikarja ter kanonika Nikolaja Škofiča. V leto 1555 spada pritožba, v kateri
meščani kot patroni oziroma nosilci pravice do imenovanja kaplana pri
oltarju sv. Trojice v stolnici Škofiču očitajo, da si je neupravičeno prilastil
ta oltarni beneficij.13 Proti koncu petdesetih let, ko je pri stolni cerkvi
6 Prim. Luise Schorn-Schütte, Geschichte Europas in der Frühen Neuzeit. Studienhand
buch 1500–1789. Paderborn – München – Wien – Zürich2, 2013, 125, 367.
7 Vladislav Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. 2. zvezek:
Župani in sodniki 1504–1605, 145.
8 Schorn-Schütte, Geschichte, kot v op. 6., 128.
9 Zgodovinski arhiv Ljubljana (= ZAL), LJU 488, Cod I/8 –1552, fol. 124. Prim. Fab-
jančič, Zgodovina, kot v op. 7, 117.
10 Prim. Vladislav Fabjančič, Ljubljanski Frankoviči v 16. in 17. stoletju, Kronika 7, 1940,
št. 2, 112, 117.
11 Glej spredaj op. 9.
12 Schorn-Schütte, Geschichte, kot v op. 6, 128, 367.
13 Žnidaršič Golec, Duhovniki, kot v op. 2, 286–287.
154
