Page 157 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 157
LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC
poučeval Nikolajev sin Krištof, se je vnel še prepir zaradi tamkajšnje
šole, nad katero so si pristojnosti sicer delili škof, kapitelj in mesto.14 O
Nikolaju, ki je umrl junija leta 1561, so ljubljanski protestanti celo trdili,
da je imel v svojem življenju »nad dvajset let v zakupu zakonito poro-
čeno mater svojega sina«.15 Letna zakupnina zanjo naj bi znašala osem
renskih goldinarjev, kar je (nominalno) ustrezalo desetini kanoniške
prebende v kapitlju.16 Enemu Nikolajevih sinov naj bi poleg vsega sodili
zaradi »sodomitstva«, tj. homoseksualnosti.17 Občutno nenaklonjen, če
že ne sovražen, odnos vodilnih ljubljanskih protestantov do generalnega
vikarja je bil predvsem posledica njegovega preganjanja luteranov: pre-
ganjal naj bi »številne kristjane in jim odrekal pokop«.18 Trubar osebno
je Škofiča štel za svojega največjega sovražnika zaradi vere.19 Sicer pa
so na prehodu v šestdeseta leta pri ljubljanski stolnici delovali kar trije
člani družine Škofič, poleg Nikolaja in Krištofa še Nikolajev sin Janez
kot levit oziroma vikar.20 Tik pred cerkvenopravno potrditvijo je bil
takrat tudi kanonik Mihael Frankovič, sin prej omenjenega Mihaela,21
ob njem je precej trdno prokatoliško jedro med kanoniki predstavljal
nekdaj protestantizmu naklonjeni Andrej Steinmetzer (lat. Latomus).22
Najpozneje konec avgusta 1562 je kot prošt zasedel najvišji položaj v
kapitlju Andrejev brat Matija.23 Prepad med katoliškim in luteranskim
taborom se je še poglobil, ko se je junija 1561 v mestu najprej za krajši
čas, leto pozneje pa za daljši, naselil Primož Trubar.24
14 Lilijana Žnidaršič, Šola pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani prvih sto let po ustanovitvi
škofije, Kronika 46, 1998, 11–12.
15 Theodor Elze, Primus Trubers Briefe. Tübingen, 1897, 121. Prim. Žnidaršič Golec,
Duhovniki, kot v op. 2, 224–225.
16 Prim. Žnidaršič Golec, Duhovniki, kot v op. 2, 208.
17 Elze, Primus Trubers Briefe, kot v op. 15, 115, 121; Žnidaršič Golec, Duhovniki, kot
v op. 2, 224–225.
18 Elze, Primus Trubers Briefe, kot v op. 15, 115–116.
19 Prim. Žnidaršič Golec, Duhovniki, kot v op. 2, 151.
20 Prav tam, 286–287, 305.
21 Prav tam, 244.
22 Prav tam, 136–137.
23 Prav tam, 118. O Andrejevem in Matijevem sorodniku Juriju Steinmetzerju prav tam,
281–282.
24 Prim. Mirko Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo. Ljubljana, 1962, 120 sl., 142 sl.;
Žnidaršič Golec, Trubarjeva Cerkovna ordninga med želenim in živetim, v: Sašo Jerše
155
poučeval Nikolajev sin Krištof, se je vnel še prepir zaradi tamkajšnje
šole, nad katero so si pristojnosti sicer delili škof, kapitelj in mesto.14 O
Nikolaju, ki je umrl junija leta 1561, so ljubljanski protestanti celo trdili,
da je imel v svojem življenju »nad dvajset let v zakupu zakonito poro-
čeno mater svojega sina«.15 Letna zakupnina zanjo naj bi znašala osem
renskih goldinarjev, kar je (nominalno) ustrezalo desetini kanoniške
prebende v kapitlju.16 Enemu Nikolajevih sinov naj bi poleg vsega sodili
zaradi »sodomitstva«, tj. homoseksualnosti.17 Občutno nenaklonjen, če
že ne sovražen, odnos vodilnih ljubljanskih protestantov do generalnega
vikarja je bil predvsem posledica njegovega preganjanja luteranov: pre-
ganjal naj bi »številne kristjane in jim odrekal pokop«.18 Trubar osebno
je Škofiča štel za svojega največjega sovražnika zaradi vere.19 Sicer pa
so na prehodu v šestdeseta leta pri ljubljanski stolnici delovali kar trije
člani družine Škofič, poleg Nikolaja in Krištofa še Nikolajev sin Janez
kot levit oziroma vikar.20 Tik pred cerkvenopravno potrditvijo je bil
takrat tudi kanonik Mihael Frankovič, sin prej omenjenega Mihaela,21
ob njem je precej trdno prokatoliško jedro med kanoniki predstavljal
nekdaj protestantizmu naklonjeni Andrej Steinmetzer (lat. Latomus).22
Najpozneje konec avgusta 1562 je kot prošt zasedel najvišji položaj v
kapitlju Andrejev brat Matija.23 Prepad med katoliškim in luteranskim
taborom se je še poglobil, ko se je junija 1561 v mestu najprej za krajši
čas, leto pozneje pa za daljši, naselil Primož Trubar.24
14 Lilijana Žnidaršič, Šola pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani prvih sto let po ustanovitvi
škofije, Kronika 46, 1998, 11–12.
15 Theodor Elze, Primus Trubers Briefe. Tübingen, 1897, 121. Prim. Žnidaršič Golec,
Duhovniki, kot v op. 2, 224–225.
16 Prim. Žnidaršič Golec, Duhovniki, kot v op. 2, 208.
17 Elze, Primus Trubers Briefe, kot v op. 15, 115, 121; Žnidaršič Golec, Duhovniki, kot
v op. 2, 224–225.
18 Elze, Primus Trubers Briefe, kot v op. 15, 115–116.
19 Prim. Žnidaršič Golec, Duhovniki, kot v op. 2, 151.
20 Prav tam, 286–287, 305.
21 Prav tam, 244.
22 Prav tam, 136–137.
23 Prav tam, 118. O Andrejevem in Matijevem sorodniku Juriju Steinmetzerju prav tam,
281–282.
24 Prim. Mirko Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo. Ljubljana, 1962, 120 sl., 142 sl.;
Žnidaršič Golec, Trubarjeva Cerkovna ordninga med želenim in živetim, v: Sašo Jerše
155
