Page 161 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 161
LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC
za to službo zakonito izbran oziroma poklican (rite vocatus). Ob tem
jih sprašuje, na katero avtoriteto se pravzaprav sklicujejo, in posebej
Trubarja: »Kdo je zlasti tebi, Primož Trubar, dal to cerkveno pooblastilo
[auctoritatem], ki te je ljubljanski škof Urban [Textor] po naročilu ce-
sarskega veličanstva izgnal iz Cerkve in celotne dežele?« Sicer pa pravi,
da jih ne označuje za krivoverce in zapeljivce, da bi jih užalil, temveč
jih spodbudil, da bi krivi nauk zavrgli ter se oklenili »svete katoliške in
apostolske vere«. Sam naj ne bi širil nikakršnih brezbožnih pogledov, kot
mu naprej v pismu očitajo Trubar, Krelj in Tulščak, učil naj bi le skladno z
zavezami koncilov in izročili cerkvenih očetov. »Če je v tem brezbožnost,
potem je pobožnost zunaj Cerkve,« dodaja Bravšič.40
Še najbolj so predikante, zdi se, motili Bravšičevi vse drznejši in og-
njevitejši nastopi, ki naj bi v srcih množic prebujali strasti in predvsem
vžigali nemir. Bravšič se je odgovoru na ta očitek izognil z retoričnimi
vprašanji, usmerjenimi proti domnevnim odkrito nasilnim dejanjem
predikantov, natančneje proti že omenjenemu incidentu v cerkvi sv.
Petra. Na čelu vseh teh dejanj naj bi stal Trubar. S protinapadom se je
Bravšič v precejšnji meri odzval tudi na vprašanje, na podlagi česa sploh
razglaša predikante in njihove privržence za krivoverce. Tega namreč naj
ne bi do takrat naredili niti cesar niti državni stanovi Svetega rimskega
cesarstva. Nasprotno, v Passauu so sklenili celo dogovor in premirje.
Potem ko v odgovoru Bravšič vnovič zatrdi, da je temelj katoliškega
nauka Kristus in da se sam kot vernik ene katoliške Cerkve bori proti
tistim, ki se hvalijo z več Cerkvami, svojim nasprotnikom očita, da so
sami v neskladju z augsburško veroizpovedjo. Med drugim naj bi učili,
da so vsi grehi enaki in da človek, ki je bil krščen, ne more grešiti vse do
smrti. Obsojal naj bi jih kar 2. člen augsburške veroizpovedi, ki izrecno
nasprotuje učenju, da poškodovanost izvirnega greha oziroma poželenja
ni ne dobra ne slaba stvar. Predikanti naj bi neupravičeno odklanjali
slišno spoved in enačili zakonsko zvezo z devištvom. Liturgične besede
»Božji služabnik, ali se odpoveš hudiču […]« naj bi med krščevanjem
v ljubljanski mestni hiši nedavno celo zamenjali z vprašanjem: »Božji
40 Rajhman, Pisma, kot v op. 26, 185/186; Loserth, Truberiana, kot v op. 29, 5 (pismo
predikantov), 8 (Bravšičevo pismo), točke 1–3.
159
za to službo zakonito izbran oziroma poklican (rite vocatus). Ob tem
jih sprašuje, na katero avtoriteto se pravzaprav sklicujejo, in posebej
Trubarja: »Kdo je zlasti tebi, Primož Trubar, dal to cerkveno pooblastilo
[auctoritatem], ki te je ljubljanski škof Urban [Textor] po naročilu ce-
sarskega veličanstva izgnal iz Cerkve in celotne dežele?« Sicer pa pravi,
da jih ne označuje za krivoverce in zapeljivce, da bi jih užalil, temveč
jih spodbudil, da bi krivi nauk zavrgli ter se oklenili »svete katoliške in
apostolske vere«. Sam naj ne bi širil nikakršnih brezbožnih pogledov, kot
mu naprej v pismu očitajo Trubar, Krelj in Tulščak, učil naj bi le skladno z
zavezami koncilov in izročili cerkvenih očetov. »Če je v tem brezbožnost,
potem je pobožnost zunaj Cerkve,« dodaja Bravšič.40
Še najbolj so predikante, zdi se, motili Bravšičevi vse drznejši in og-
njevitejši nastopi, ki naj bi v srcih množic prebujali strasti in predvsem
vžigali nemir. Bravšič se je odgovoru na ta očitek izognil z retoričnimi
vprašanji, usmerjenimi proti domnevnim odkrito nasilnim dejanjem
predikantov, natančneje proti že omenjenemu incidentu v cerkvi sv.
Petra. Na čelu vseh teh dejanj naj bi stal Trubar. S protinapadom se je
Bravšič v precejšnji meri odzval tudi na vprašanje, na podlagi česa sploh
razglaša predikante in njihove privržence za krivoverce. Tega namreč naj
ne bi do takrat naredili niti cesar niti državni stanovi Svetega rimskega
cesarstva. Nasprotno, v Passauu so sklenili celo dogovor in premirje.
Potem ko v odgovoru Bravšič vnovič zatrdi, da je temelj katoliškega
nauka Kristus in da se sam kot vernik ene katoliške Cerkve bori proti
tistim, ki se hvalijo z več Cerkvami, svojim nasprotnikom očita, da so
sami v neskladju z augsburško veroizpovedjo. Med drugim naj bi učili,
da so vsi grehi enaki in da človek, ki je bil krščen, ne more grešiti vse do
smrti. Obsojal naj bi jih kar 2. člen augsburške veroizpovedi, ki izrecno
nasprotuje učenju, da poškodovanost izvirnega greha oziroma poželenja
ni ne dobra ne slaba stvar. Predikanti naj bi neupravičeno odklanjali
slišno spoved in enačili zakonsko zvezo z devištvom. Liturgične besede
»Božji služabnik, ali se odpoveš hudiču […]« naj bi med krščevanjem
v ljubljanski mestni hiši nedavno celo zamenjali z vprašanjem: »Božji
40 Rajhman, Pisma, kot v op. 26, 185/186; Loserth, Truberiana, kot v op. 29, 5 (pismo
predikantov), 8 (Bravšičevo pismo), točke 1–3.
159
