Page 160 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 160
ŠTUDIJSKI VEČERI
so katoliškega naslovljenca – frančiškana Jurija Bravšiča, po rodu naj-
brž iz Kopra ali okolice36 – pozvali, naj dokaže, da je njihovo učenje
krivoversko, kot trdi v svojih pridigah. Pomemben razlog za poziv je
lahko bila privlačnost Bravšičevih pridig, v katerih naj bi pred »neuko
in nevedno množico« pripadnike augsburške veroizpovedi vztrajno
razg lašal za krivoverce in zapeljivce. Bravšič je na pismo odgovoril v
des etih točkah, ki pa jih je najprej poslal v pregled novemu deželnemu
knezu, nadvojvodi Karlu. V nadaljevanju so podrobneje predstavljeni
temeljni argumenti in misli obeh strani, hkrati pa spodbujamo objavo
celotne korespondence v slovenskem jeziku. Medtem ko je sicer nekoliko
površen prevod pisma tedaj vodilnih ljubljanskih predikantov izšel v
Rajhmanovih Pismih Primoža Trubarja (1986),37 sta Bravšičev odgovor
in spremni dopis Karlu doživela zgolj objavo v latinskem izvirniku, in
to že pred več kot 110 leti (1903).38
Pismo Trubarja, Krelja in Tulščaka se začenja z željo po zdravem
spoznanju edinega Odrešenika, Jezusa Kristusa, ob hkratnem sovraštvu
do Antikrista. Bravšič, ki se je že v tej točki čutil izzvanega, se je na željo
predikantov odzval z retoričnim vzklikom: »Kot da bi sveta katoliška Cer-
kev in sveti [cerkveni] očetje našega Odrešenika [Jezusa Kristusa] doslej
ne priznavali in bi nas milost krsta brez učinka Svetega Duha pustila v
prvotni slepoti!« Ni mogoče, je hotel povedati Bravšič, da bi se Cerkev
v dolgih stoletjih obstoja motila. Kakor tudi ni bilo mogoče, da milost
zakramenta krsta vsa ta stoletja ne bi učinkovala. V pismu predikantov
sledi nato argument, da gre pri oznanjevanju augsburške veroizpovedi
vendarle za službo čistega evangelija (sinceri evangelii), ne pa za krivi,
zapeljivi nauk, kar zasebno in javno govori Bravšič. Bravšič odgovarja,
da o tem, kako predikanti »izkrivljajo čisti evangeljski nauk«, zdaj ne
bo razpravljal. Poudarja pa, da tudi 14. člen augsburške veroizpovedi39
prepoveduje, da bi v cerkvi javno učil in delil zakramente, kdor ni bil
36 Prim. Loserth, Truberiana, kot v op. 29, 8.
37 Rajhman, Pisma, kot v op. 26, 185–186 (lat. izvirnik), 186–187 (slov. prevod). Latinsko
pismo je najverjetneje sestavil Sebastjan Krelj.
38 Glej spredaj, op. 29.
39 Prim. obj. celotne veroizpovedi v sodobni nemščini na: http://www.sola-gratia-verlag.
de/Sola-Gratia-Verlag.008-01-21.pdf (15. 7. 2015).
158
so katoliškega naslovljenca – frančiškana Jurija Bravšiča, po rodu naj-
brž iz Kopra ali okolice36 – pozvali, naj dokaže, da je njihovo učenje
krivoversko, kot trdi v svojih pridigah. Pomemben razlog za poziv je
lahko bila privlačnost Bravšičevih pridig, v katerih naj bi pred »neuko
in nevedno množico« pripadnike augsburške veroizpovedi vztrajno
razg lašal za krivoverce in zapeljivce. Bravšič je na pismo odgovoril v
des etih točkah, ki pa jih je najprej poslal v pregled novemu deželnemu
knezu, nadvojvodi Karlu. V nadaljevanju so podrobneje predstavljeni
temeljni argumenti in misli obeh strani, hkrati pa spodbujamo objavo
celotne korespondence v slovenskem jeziku. Medtem ko je sicer nekoliko
površen prevod pisma tedaj vodilnih ljubljanskih predikantov izšel v
Rajhmanovih Pismih Primoža Trubarja (1986),37 sta Bravšičev odgovor
in spremni dopis Karlu doživela zgolj objavo v latinskem izvirniku, in
to že pred več kot 110 leti (1903).38
Pismo Trubarja, Krelja in Tulščaka se začenja z željo po zdravem
spoznanju edinega Odrešenika, Jezusa Kristusa, ob hkratnem sovraštvu
do Antikrista. Bravšič, ki se je že v tej točki čutil izzvanega, se je na željo
predikantov odzval z retoričnim vzklikom: »Kot da bi sveta katoliška Cer-
kev in sveti [cerkveni] očetje našega Odrešenika [Jezusa Kristusa] doslej
ne priznavali in bi nas milost krsta brez učinka Svetega Duha pustila v
prvotni slepoti!« Ni mogoče, je hotel povedati Bravšič, da bi se Cerkev
v dolgih stoletjih obstoja motila. Kakor tudi ni bilo mogoče, da milost
zakramenta krsta vsa ta stoletja ne bi učinkovala. V pismu predikantov
sledi nato argument, da gre pri oznanjevanju augsburške veroizpovedi
vendarle za službo čistega evangelija (sinceri evangelii), ne pa za krivi,
zapeljivi nauk, kar zasebno in javno govori Bravšič. Bravšič odgovarja,
da o tem, kako predikanti »izkrivljajo čisti evangeljski nauk«, zdaj ne
bo razpravljal. Poudarja pa, da tudi 14. člen augsburške veroizpovedi39
prepoveduje, da bi v cerkvi javno učil in delil zakramente, kdor ni bil
36 Prim. Loserth, Truberiana, kot v op. 29, 8.
37 Rajhman, Pisma, kot v op. 26, 185–186 (lat. izvirnik), 186–187 (slov. prevod). Latinsko
pismo je najverjetneje sestavil Sebastjan Krelj.
38 Glej spredaj, op. 29.
39 Prim. obj. celotne veroizpovedi v sodobni nemščini na: http://www.sola-gratia-verlag.
de/Sola-Gratia-Verlag.008-01-21.pdf (15. 7. 2015).
158
