Page 162 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 162
ŠTUDIJSKI VEČERI
služabnik, ali se odpoveš papežu ter vsem njegovim delom in zapove-
dim?« V zvezi z državnim zborom v Passauu in tamkajšnjim dogovorom
iz leta 1552 Bravšič izpostavlja sklep, po katerem naj bi se v cesarstvu
nadlegovanje (molestia) zaradi vere prenehalo izvajati v šestih mesecih.
Tega roka naj se ljubljanski protestanti ne bi držali; raztegnili da so ga
na dvanajst let (do aktualnega leta 1564) in dlje, očitno kar v večnost.41
Trubar, Krelj in Tulščak so Bravšiču ponujali na vpogled besedilo
ausgburške veroizpovedi, češ naj si jo prebere in nato dokazuje njeno
krivoverskost. To naj naredi na podlagi Svetega pisma, česar naj se loti že
zato, da ne bodo on in njegovi poslušalci zasmehovani. Pri tem se sicer
ne bo pomeril le z njimi, temveč z (državnimi) stanovi cesarstva, še zlasti
pa s stanovi (notranjeavstrijskih) dežel Štajerske, Koroške in Kranjske, ki
so vsi sprejeli augsburško veroizpoved. Bravšič tudi v tej točki odgovarja
pretežno v vprašalni obliki. Najprej (se) sprašuje, na podlagi česa je on
pooblaščen, da bi smel razsojati o veroizpovedi. Kajti cesar in Sveti sedež
ga v Ljubljani nista postavila »za sodnika, temveč za pridigarja«. Kdo je
predikantom navsezadnje sploh dovolil slediti augsburški veroizpovedi
in vpeljati številne, že obsojene ter za duše škodljive poglede? In še, kdo
je Trubarju dovolil, da se vrne na Kranjsko? Bravšič nazadnje sklene, da
brez ukaza in pooblastila predstojnikov disputa s svojimi izzivalci ne
bo začenjal. Njihova dejanja da izvirajo iz slabega namena, poleg tega je
mogoče predvideti, da bi javna polemika povzročila nemire. »Pri Kris-
tusovi krotkosti in blagosti« Trubarja, Krelja in Tulščaka Bravšič hkrati
roti, naj se ne »vojskujejo v skladu z mesom«, ves razum naj »vklenejo
nazaj v pokornost Kristusa Jezusa«.42
Kot kaže, do polemike ni prišlo. Zaradi izida njegove Cerkovne ordnin-
ge, ki je posegla v pravice deželnega kneza43 – nekoliko pa najbrž tudi
zaradi njegove prozelitske gorečnosti – je moral Trubar kmalu spet zapu-
stiti notranjeavstrijske dežele. Na položaju superintendenta ga je nasledil
Sebastjan Krelj, višjo cerkveno službo pa je v letu Kreljeve smrti (1567) v
41 Rajhman, Pisma, kot v op. 26, 185/186–187; Loserth, Truberiana, kot v op. 29, 5
(pismo predikantov), 8–9 (Bravšičevo pismo), točke 4–6.
42 Gl. Rajhman, Pisma. Kot v op. 26, 186/187; Loserth, Truberiana, kot v op. 29, 5–6
(pismo predikantov), 9–10 (Bravšičevo pismo), točke 7–10.
43 Prim. Žnidaršič Golec, Trubarjeva, kot v op. 24, 224–242; Vinkler, Cerkovna ordninga,
kot v op. 32, 14–35.
160
služabnik, ali se odpoveš papežu ter vsem njegovim delom in zapove-
dim?« V zvezi z državnim zborom v Passauu in tamkajšnjim dogovorom
iz leta 1552 Bravšič izpostavlja sklep, po katerem naj bi se v cesarstvu
nadlegovanje (molestia) zaradi vere prenehalo izvajati v šestih mesecih.
Tega roka naj se ljubljanski protestanti ne bi držali; raztegnili da so ga
na dvanajst let (do aktualnega leta 1564) in dlje, očitno kar v večnost.41
Trubar, Krelj in Tulščak so Bravšiču ponujali na vpogled besedilo
ausgburške veroizpovedi, češ naj si jo prebere in nato dokazuje njeno
krivoverskost. To naj naredi na podlagi Svetega pisma, česar naj se loti že
zato, da ne bodo on in njegovi poslušalci zasmehovani. Pri tem se sicer
ne bo pomeril le z njimi, temveč z (državnimi) stanovi cesarstva, še zlasti
pa s stanovi (notranjeavstrijskih) dežel Štajerske, Koroške in Kranjske, ki
so vsi sprejeli augsburško veroizpoved. Bravšič tudi v tej točki odgovarja
pretežno v vprašalni obliki. Najprej (se) sprašuje, na podlagi česa je on
pooblaščen, da bi smel razsojati o veroizpovedi. Kajti cesar in Sveti sedež
ga v Ljubljani nista postavila »za sodnika, temveč za pridigarja«. Kdo je
predikantom navsezadnje sploh dovolil slediti augsburški veroizpovedi
in vpeljati številne, že obsojene ter za duše škodljive poglede? In še, kdo
je Trubarju dovolil, da se vrne na Kranjsko? Bravšič nazadnje sklene, da
brez ukaza in pooblastila predstojnikov disputa s svojimi izzivalci ne
bo začenjal. Njihova dejanja da izvirajo iz slabega namena, poleg tega je
mogoče predvideti, da bi javna polemika povzročila nemire. »Pri Kris-
tusovi krotkosti in blagosti« Trubarja, Krelja in Tulščaka Bravšič hkrati
roti, naj se ne »vojskujejo v skladu z mesom«, ves razum naj »vklenejo
nazaj v pokornost Kristusa Jezusa«.42
Kot kaže, do polemike ni prišlo. Zaradi izida njegove Cerkovne ordnin-
ge, ki je posegla v pravice deželnega kneza43 – nekoliko pa najbrž tudi
zaradi njegove prozelitske gorečnosti – je moral Trubar kmalu spet zapu-
stiti notranjeavstrijske dežele. Na položaju superintendenta ga je nasledil
Sebastjan Krelj, višjo cerkveno službo pa je v letu Kreljeve smrti (1567) v
41 Rajhman, Pisma, kot v op. 26, 185/186–187; Loserth, Truberiana, kot v op. 29, 5
(pismo predikantov), 8–9 (Bravšičevo pismo), točke 4–6.
42 Gl. Rajhman, Pisma. Kot v op. 26, 186/187; Loserth, Truberiana, kot v op. 29, 5–6
(pismo predikantov), 9–10 (Bravšičevo pismo), točke 7–10.
43 Prim. Žnidaršič Golec, Trubarjeva, kot v op. 24, 224–242; Vinkler, Cerkovna ordninga,
kot v op. 32, 14–35.
160
