Page 242 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 242
ŠTUDIJSKI VEČERI
»Zakaj kjer papež deluje zoper Sveto pismo, smo dolžni, da branimo
Sveto pismo, njega pa obsodimo in prisilimo po Kristusovih besedah
(Mt 18,15 isl.): ›Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči. Če te
ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva; če jih ne posluša, povej občini
[ekklesia]; če občine ne posluša, naj ti bo kakor pogan.‹ Tu se zapoveduje
vsakemu udu, naj skrbi za druge; koliko bolj moramo poskrbeti mi, če
ud, ki vlada občini, ravna húdo, s svojim ravnanjem pa povzroča drugim
mnogo škode in pohujšanja! Če naj ga obtožim pred občino, jo pa moram
spraviti skupaj.« (Luther, 1520/2002: 97)
Tako je torej glavni argument za »mobilizacijo« posvetnih oblasti
proti papeštvu ta, da papeštvo, sklicujoč se na duhovno oblast, ki naj
bi jo imelo nad posvetno, samo izrablja posvetno oblast za utrjevanje
svoje nedotakljivosti, v poslednji instanci torej za to, da prepreči sklic
koncila, ki bi ga z zakonitim izvajanjem duhovne razsodbe pod Jezusovo
avtoriteto lahko odstavil. Luthrovi argumenti v pozivu Krščanskemu
plemstvu so torej argumenti proti oblastno zagotovljenemu monopolu
nad resnico in za versko svobodo. Gosposke ne kliče, da zagotovi neki
novi monopol, temveč da odpravi sedanjega.
Že iz tega spisa je jasno, da mandat posvetnih oblasti ne seže dlje kot
do presoje občestva. Če si namreč papeštvo ne bi zagotovilo oblastnega
monopola, posredovanje gosposke sploh ne bi bilo potrebno: sklicali
bi koncil, konkretni sporni pontifikat bi bil lahko preprosto odstavljen,
papež bi torej lahko spet postal kmet, meščan ali fevdalec, kar je pač prej
bil, in problem bi bil rešen (Luther, 1520/2002: 92). V spisu O svetni go
sposki (1523) pa Luther posvetni oblasti postavi meje, ki so tako jasne in
utemeljene, da njegovi poznejši poskusi upravičevanja novega monopola
ostanejo brez prave podlage.
Sicer pa šele pri teh poskusih lahko Luthru v nekem smislu očitamo
nedoslednost: namreč med načelnimi razlogi, ki jih podaja v prid ome-
jitvam mandata svetne oblasti in s tem prisile nasploh, ter njegovimi
stopnjujočimi se zahtevami, da naj posvetna oblast skrbi za (pozneje tako
imenovano) javno manifestacijo vere, tj. za varovanje pravovernosti in
pregon krivovercev (če ti ne molčijo). Tako na primer v spisu O svetni
gosposki Luther dokazuje, da je »zaman in nemogoče nekomu ukazovati
ali ga siliti, naj tako ali drugače veruje«, (Luther, 1523/1991: 31) in da je
240
»Zakaj kjer papež deluje zoper Sveto pismo, smo dolžni, da branimo
Sveto pismo, njega pa obsodimo in prisilimo po Kristusovih besedah
(Mt 18,15 isl.): ›Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči. Če te
ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva; če jih ne posluša, povej občini
[ekklesia]; če občine ne posluša, naj ti bo kakor pogan.‹ Tu se zapoveduje
vsakemu udu, naj skrbi za druge; koliko bolj moramo poskrbeti mi, če
ud, ki vlada občini, ravna húdo, s svojim ravnanjem pa povzroča drugim
mnogo škode in pohujšanja! Če naj ga obtožim pred občino, jo pa moram
spraviti skupaj.« (Luther, 1520/2002: 97)
Tako je torej glavni argument za »mobilizacijo« posvetnih oblasti
proti papeštvu ta, da papeštvo, sklicujoč se na duhovno oblast, ki naj
bi jo imelo nad posvetno, samo izrablja posvetno oblast za utrjevanje
svoje nedotakljivosti, v poslednji instanci torej za to, da prepreči sklic
koncila, ki bi ga z zakonitim izvajanjem duhovne razsodbe pod Jezusovo
avtoriteto lahko odstavil. Luthrovi argumenti v pozivu Krščanskemu
plemstvu so torej argumenti proti oblastno zagotovljenemu monopolu
nad resnico in za versko svobodo. Gosposke ne kliče, da zagotovi neki
novi monopol, temveč da odpravi sedanjega.
Že iz tega spisa je jasno, da mandat posvetnih oblasti ne seže dlje kot
do presoje občestva. Če si namreč papeštvo ne bi zagotovilo oblastnega
monopola, posredovanje gosposke sploh ne bi bilo potrebno: sklicali
bi koncil, konkretni sporni pontifikat bi bil lahko preprosto odstavljen,
papež bi torej lahko spet postal kmet, meščan ali fevdalec, kar je pač prej
bil, in problem bi bil rešen (Luther, 1520/2002: 92). V spisu O svetni go
sposki (1523) pa Luther posvetni oblasti postavi meje, ki so tako jasne in
utemeljene, da njegovi poznejši poskusi upravičevanja novega monopola
ostanejo brez prave podlage.
Sicer pa šele pri teh poskusih lahko Luthru v nekem smislu očitamo
nedoslednost: namreč med načelnimi razlogi, ki jih podaja v prid ome-
jitvam mandata svetne oblasti in s tem prisile nasploh, ter njegovimi
stopnjujočimi se zahtevami, da naj posvetna oblast skrbi za (pozneje tako
imenovano) javno manifestacijo vere, tj. za varovanje pravovernosti in
pregon krivovercev (če ti ne molčijo). Tako na primer v spisu O svetni
gosposki Luther dokazuje, da je »zaman in nemogoče nekomu ukazovati
ali ga siliti, naj tako ali drugače veruje«, (Luther, 1523/1991: 31) in da je
240
